Page 69 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 69
SILVANO CAVAZZA
gelistov so prav tako izšle v kratkem času med letoma 1522 in 1523,
vsaka od njih pa je bila posvečena enemu od velikih evropskih vla-
darjev: Karlu V., Henriku VIII., Francu I. in Ferdinandu Habsbur-
škemu. Šlo je torej za spise, ki so v letih 1540 in 1541, ko jih je Trubar
podrobneje spoznal, že nekaj časa krožili med ljudmi in so bili
poznani predvsem zaradi zvenečih imen svojih naslovnikov.9 Calvi-
novo delo je najprej izšlo v Baslu leta 1536, potem pa še v dopolnjeni
izdaji v Strasburgu leta 1539. Eden prvih, ki je o njem javno spre-
govoril v Italiji, je bil benediktinec Gregorio Cortese. Kasnejšemu
kardinalu je knjiga »polna škodljive učenosti« prišla v roke v Padovi
avgusta 1540 in Cortese je njenega avtorja brez pomislekov označil
za »luteranca«.10
V Tübingenu, kjer je delo izšlo, je bilo leta 1557 precej tvegano
javno govoriti o Calvinu. Luteranci v Würtembergu so namreč v tem
času gledali na švicarske reformatorje precej postrani in Trubar je
nekaj let zatem moral celo prekiniti svoje stike z Bullingerjem, ki je v
Zürichu kot glavar tamkajšnje cerkve nasledil Zwinglija. Tudi v svojih
spisih Calvina in njegovih del ni več omenjal. Prav zato so spomini, ki
se navezujejo na tržaška učna leta, toliko bolj zanimivi. Ko je pisal
Bullingerju, ga je spomnil, da je bil Bonomo »summus fautor fratris
Julii«, torej zaščitnik Giulia iz Milana in drugih heterodoksnih
pridigarjev.11 Avguštinec Giulio iz Milana (Giuliano Della Rovere), se
je namreč odzval povabilu škofa in za advent leta 1540 prišel pridigat
v Trst, kjer se je zadržal približno dva meseca.
Kot cerkveni govornik je slovel po vsej Italiji, v tistih letih pa so ga
že večkrat obtožili, da širi zamisli protestantske reforme, saj je med
številnim občinstvom, ki je hodilo poslušat njegove pridige, zanetil
prav toliko žolčnih razprav, kot je požel navdušenja. Tudi v Trstu
je bilo tako. Kmalu zatem je avguštinec odpotoval v Benetke in tam
leta 1541 v cerkvi San Cassiano pridigal ob štiridesetdnevnem postu.
9 Za datume in razlage teh del prim. A. RENAUDET, Études erasmiennes
(1521–1529), Paris, 1939, str. 177–181.
10 Prim. M. FIRPO, Riforma protestante ed eresie nell’Italia del Cinquecento, Roma-
Bari 1993, str. 17
11 P. Trubar H. Bullingerju, Kempten, 13. september 1555, v Primus Trubers
Briefe cit., str. 27–28 (Pisma cit., str. 27).
67
gelistov so prav tako izšle v kratkem času med letoma 1522 in 1523,
vsaka od njih pa je bila posvečena enemu od velikih evropskih vla-
darjev: Karlu V., Henriku VIII., Francu I. in Ferdinandu Habsbur-
škemu. Šlo je torej za spise, ki so v letih 1540 in 1541, ko jih je Trubar
podrobneje spoznal, že nekaj časa krožili med ljudmi in so bili
poznani predvsem zaradi zvenečih imen svojih naslovnikov.9 Calvi-
novo delo je najprej izšlo v Baslu leta 1536, potem pa še v dopolnjeni
izdaji v Strasburgu leta 1539. Eden prvih, ki je o njem javno spre-
govoril v Italiji, je bil benediktinec Gregorio Cortese. Kasnejšemu
kardinalu je knjiga »polna škodljive učenosti« prišla v roke v Padovi
avgusta 1540 in Cortese je njenega avtorja brez pomislekov označil
za »luteranca«.10
V Tübingenu, kjer je delo izšlo, je bilo leta 1557 precej tvegano
javno govoriti o Calvinu. Luteranci v Würtembergu so namreč v tem
času gledali na švicarske reformatorje precej postrani in Trubar je
nekaj let zatem moral celo prekiniti svoje stike z Bullingerjem, ki je v
Zürichu kot glavar tamkajšnje cerkve nasledil Zwinglija. Tudi v svojih
spisih Calvina in njegovih del ni več omenjal. Prav zato so spomini, ki
se navezujejo na tržaška učna leta, toliko bolj zanimivi. Ko je pisal
Bullingerju, ga je spomnil, da je bil Bonomo »summus fautor fratris
Julii«, torej zaščitnik Giulia iz Milana in drugih heterodoksnih
pridigarjev.11 Avguštinec Giulio iz Milana (Giuliano Della Rovere), se
je namreč odzval povabilu škofa in za advent leta 1540 prišel pridigat
v Trst, kjer se je zadržal približno dva meseca.
Kot cerkveni govornik je slovel po vsej Italiji, v tistih letih pa so ga
že večkrat obtožili, da širi zamisli protestantske reforme, saj je med
številnim občinstvom, ki je hodilo poslušat njegove pridige, zanetil
prav toliko žolčnih razprav, kot je požel navdušenja. Tudi v Trstu
je bilo tako. Kmalu zatem je avguštinec odpotoval v Benetke in tam
leta 1541 v cerkvi San Cassiano pridigal ob štiridesetdnevnem postu.
9 Za datume in razlage teh del prim. A. RENAUDET, Études erasmiennes
(1521–1529), Paris, 1939, str. 177–181.
10 Prim. M. FIRPO, Riforma protestante ed eresie nell’Italia del Cinquecento, Roma-
Bari 1993, str. 17
11 P. Trubar H. Bullingerju, Kempten, 13. september 1555, v Primus Trubers
Briefe cit., str. 27–28 (Pisma cit., str. 27).
67
