Page 67 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik III (2007), številki 5-6, ISSN 1408-8363
P. 67
SILVANO CAVAZZA
Čas drugega bivanja v Trstu bi lahko označili kot eno najpomemb-
nejših, a obenem tudi najmanj raziskanih obdobij v Trubarjevem
življenju. Težko bi natančno določili, koliko časa se je zadržal na
Primorskem, z gotovostjo lahko potrdimo le to, da je zapustil Trst
leta 1542, ko se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal kanonik v stolni
cerkvi. Vladarjev odlok proti luterancem ni imel dolgotrajnega učinka
in podobno se je na Kranjskem tik pred koncem stoletja dogajalo
tudi z drugimi tovrstnimi uredbami. V teh dveh letih Trubar ni bival
zgolj v Trstu. Še vedno je vodil župnijo v Loki, poleg tega pa mu je
Bonomo tisti čas dodelil tudi zelo donosen beneficij v cerkvi svetega
Maksimilijana v Celju. Tako je po vsej verjetnosti nekaj časa prebil
tudi na Spodnjem Štajerskem.
Zdi se, da se zapisi o škofu, ki nam jih je zapustil, navezujejo
predvsem na čas njegovega drugega obiska Trsta, čeprav se na nekaj
mestih očitno križajo s spomini iz obdobja med letoma 1525 in 1530.
Tržaškega humanista je Trubar vedno spoštoval kot učitelja, ki ga je
v mladostnih letih vzgajal in mu pomagal pri učenju. Marca 1557 je
Heinrichu Bullingerju zaupno povedal tole: »Tergesti ab episcopo
Petro Bonomo, poeta et viro piissimo, sum a teneris annis educatus.«4
Lahko bi rekli, da kranjski reformator nikoli bil izurjen in prefinjen
literat in ko je pisal v latinščini, ga je vedno skrbelo, da ne bi zagrešil
kakšne slovnične napake.5 A v gosteh pri tržaškem škofu je bil deležen
drugačnega pouka. To je javno razglasil nekaj mesecev kasneje, ko je
julija leta 1557 izšel prvi del slovenske različice Nove Zaveze, natisnjen
v Tübingenu. Nemški predgovor tega nadvse pomembnega besedila
z naslovom Den gotseligen Christen, vsebuje obširen biografski excursus,
v katerem lahko preberemo, kako je ta bogaboječi prelat njemu in
4 Primož Trubar Heinrichu Bullingerju, Kempten, 13. marec 1557, v Primus
Trubers Briefe, gesammelt und erläutert von Dr. T. ELZE, Tübingen 1897,
str. 27; J. RAJHMAN, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, str. 27.
Rajhmanova izdaja v slovenskem jeziku dopolnjuje nemško s pismi, ki so
jih našli kasneje, a ne vsebuje tako obsežnih opomb in nekaterih besedil, ki
jih je v zbirko vključil Elze.
5 Prim. prav tam str. 26 (Pisma, str. 27): Latine haud libenter scribo, nisi ne-
cessitate compulsus, sicuti d. Vergerio semper latine scribere cogor,
postquam germanicam linguam non intelligit. Nam vereor in scribendo
latine ne committam aliquem soloecismum et ne peccem in Priscianum«.
65
Čas drugega bivanja v Trstu bi lahko označili kot eno najpomemb-
nejših, a obenem tudi najmanj raziskanih obdobij v Trubarjevem
življenju. Težko bi natančno določili, koliko časa se je zadržal na
Primorskem, z gotovostjo lahko potrdimo le to, da je zapustil Trst
leta 1542, ko se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal kanonik v stolni
cerkvi. Vladarjev odlok proti luterancem ni imel dolgotrajnega učinka
in podobno se je na Kranjskem tik pred koncem stoletja dogajalo
tudi z drugimi tovrstnimi uredbami. V teh dveh letih Trubar ni bival
zgolj v Trstu. Še vedno je vodil župnijo v Loki, poleg tega pa mu je
Bonomo tisti čas dodelil tudi zelo donosen beneficij v cerkvi svetega
Maksimilijana v Celju. Tako je po vsej verjetnosti nekaj časa prebil
tudi na Spodnjem Štajerskem.
Zdi se, da se zapisi o škofu, ki nam jih je zapustil, navezujejo
predvsem na čas njegovega drugega obiska Trsta, čeprav se na nekaj
mestih očitno križajo s spomini iz obdobja med letoma 1525 in 1530.
Tržaškega humanista je Trubar vedno spoštoval kot učitelja, ki ga je
v mladostnih letih vzgajal in mu pomagal pri učenju. Marca 1557 je
Heinrichu Bullingerju zaupno povedal tole: »Tergesti ab episcopo
Petro Bonomo, poeta et viro piissimo, sum a teneris annis educatus.«4
Lahko bi rekli, da kranjski reformator nikoli bil izurjen in prefinjen
literat in ko je pisal v latinščini, ga je vedno skrbelo, da ne bi zagrešil
kakšne slovnične napake.5 A v gosteh pri tržaškem škofu je bil deležen
drugačnega pouka. To je javno razglasil nekaj mesecev kasneje, ko je
julija leta 1557 izšel prvi del slovenske različice Nove Zaveze, natisnjen
v Tübingenu. Nemški predgovor tega nadvse pomembnega besedila
z naslovom Den gotseligen Christen, vsebuje obširen biografski excursus,
v katerem lahko preberemo, kako je ta bogaboječi prelat njemu in
4 Primož Trubar Heinrichu Bullingerju, Kempten, 13. marec 1557, v Primus
Trubers Briefe, gesammelt und erläutert von Dr. T. ELZE, Tübingen 1897,
str. 27; J. RAJHMAN, Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana 1986, str. 27.
Rajhmanova izdaja v slovenskem jeziku dopolnjuje nemško s pismi, ki so
jih našli kasneje, a ne vsebuje tako obsežnih opomb in nekaterih besedil, ki
jih je v zbirko vključil Elze.
5 Prim. prav tam str. 26 (Pisma, str. 27): Latine haud libenter scribo, nisi ne-
cessitate compulsus, sicuti d. Vergerio semper latine scribere cogor,
postquam germanicam linguam non intelligit. Nam vereor in scribendo
latine ne committam aliquem soloecismum et ne peccem in Priscianum«.
65
