Page 242 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 242
BILO JE POVEDANO
disen vnsern letsten zeiten«, »v teh naših poslednjih časih«) ob
Trubarjevem nemškem predgovoru k slovenski izdaji Articulov Sa-
krausky navaja, da je Ivan Ungnad v pismu nemškim evangeličanskim
mestom, knezom itn. (142–147) s prošnjo za denarno podporo pove-
zoval svoje goreče misijonarsko prizadevanje za širjenje evangelija
med južne Slovane s svetopisemsko in Jezusovo napovedjo konca
časov (Mt 24,14): »In ta evangelij kraljestva bo oznanjan po vsem svetu
v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec.« V opombi 7
(161) ob istem predgovoru opozarja, da se je tudi Trubar v Kemptnu
moral po določilih augsburškega verskega miru (1555) ravnati po
Augsburški veroizpovedi (prim. tudi op. 3a). V opombi 10 (176) ob
Trubarjevem nemškem predgovoru k cirilski izdaji Articulov piše:
»Najboljša utemeljitev za Trubarjevo združitev treh veroizpovedi in
njihovo razširitev v njegovih artikulih je bilo izoblikovanje Formule
concordiae, kakršno je 15 let pozneje po številnih poskusih sprejela
kot združevalno izpoved luteranov večina luteranskih duhovnikov v
cesarstvu. Po Trubarjevem prizadevanju so jo podpisali tudi slovenski
evangeličanski duhovniki. Primerjati kaže besedilo tega Trubarjevega
predgovora s predgovorom k predstavitvi Solida declaratio […].« V
opombi 10 (249–250, ob obravnavi dveh »spornih artikulov«, »die
streittigen Artickel des Glaubens«; prim. Trubar, ZD III, 14 sl.; gl.
spodaj op. 3a in 22a) ob Trubarjevem nemškem predgovoru k cirilski
izdaji knjige Edni kratki razumni nauci poudarja Sakrausky Trubarjevo
prizadevanje za »pomiritev različnih smeri verovanja« in njegovo
iskanje »sredine«, kajti: »Kot komaj kateri izmed teologov njegovega
časa, ki so večinoma šteli eno izmed veroizpovedi za edino pravo in
druge za krive, je Trubar spoznal, da se duhovi niso razhajali ob
dejstvih razodetja, temveč je šlo, kot pojasnjuje, za dva artikula, ob
katerih so se ločevale veroizpovedi.« V tem Sakrausky razbira: »Za
razločno spoznanje tega sta seveda potrebna že zelo preudaren in
izkušen duh, pa tudi jasno hotenje za krščansko skupnost. Trubar je
bil, s sodobno besedo povedano, zavesten ekumenik. Njegove misli
so veljavne še v današnjem sožitju in spopadanju krščanskih vero-
izpovedi.«
Zaradi povezanosti dveh Trubarjevih glavnih teoloških del, se pravi
Articulov in Tiga Noviga testamenta ene dolge predguvori (1557), kaže ob
240
disen vnsern letsten zeiten«, »v teh naših poslednjih časih«) ob
Trubarjevem nemškem predgovoru k slovenski izdaji Articulov Sa-
krausky navaja, da je Ivan Ungnad v pismu nemškim evangeličanskim
mestom, knezom itn. (142–147) s prošnjo za denarno podporo pove-
zoval svoje goreče misijonarsko prizadevanje za širjenje evangelija
med južne Slovane s svetopisemsko in Jezusovo napovedjo konca
časov (Mt 24,14): »In ta evangelij kraljestva bo oznanjan po vsem svetu
v pričevanje vsem narodom, in takrat bo prišel konec.« V opombi 7
(161) ob istem predgovoru opozarja, da se je tudi Trubar v Kemptnu
moral po določilih augsburškega verskega miru (1555) ravnati po
Augsburški veroizpovedi (prim. tudi op. 3a). V opombi 10 (176) ob
Trubarjevem nemškem predgovoru k cirilski izdaji Articulov piše:
»Najboljša utemeljitev za Trubarjevo združitev treh veroizpovedi in
njihovo razširitev v njegovih artikulih je bilo izoblikovanje Formule
concordiae, kakršno je 15 let pozneje po številnih poskusih sprejela
kot združevalno izpoved luteranov večina luteranskih duhovnikov v
cesarstvu. Po Trubarjevem prizadevanju so jo podpisali tudi slovenski
evangeličanski duhovniki. Primerjati kaže besedilo tega Trubarjevega
predgovora s predgovorom k predstavitvi Solida declaratio […].« V
opombi 10 (249–250, ob obravnavi dveh »spornih artikulov«, »die
streittigen Artickel des Glaubens«; prim. Trubar, ZD III, 14 sl.; gl.
spodaj op. 3a in 22a) ob Trubarjevem nemškem predgovoru k cirilski
izdaji knjige Edni kratki razumni nauci poudarja Sakrausky Trubarjevo
prizadevanje za »pomiritev različnih smeri verovanja« in njegovo
iskanje »sredine«, kajti: »Kot komaj kateri izmed teologov njegovega
časa, ki so večinoma šteli eno izmed veroizpovedi za edino pravo in
druge za krive, je Trubar spoznal, da se duhovi niso razhajali ob
dejstvih razodetja, temveč je šlo, kot pojasnjuje, za dva artikula, ob
katerih so se ločevale veroizpovedi.« V tem Sakrausky razbira: »Za
razločno spoznanje tega sta seveda potrebna že zelo preudaren in
izkušen duh, pa tudi jasno hotenje za krščansko skupnost. Trubar je
bil, s sodobno besedo povedano, zavesten ekumenik. Njegove misli
so veljavne še v današnjem sožitju in spopadanju krščanskih vero-
izpovedi.«
Zaradi povezanosti dveh Trubarjevih glavnih teoloških del, se pravi
Articulov in Tiga Noviga testamenta ene dolge predguvori (1557), kaže ob
240
