Page 246 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 246
BILO JE POVEDANO
V nemškem predgovoru Novega testamenta iz leta 1582, ki je prav
tako posvečen württemberškemu vojvodi,14a Trubar znova zelo jasno
piše o namenu svojega prevajanja: »In teh knjig ne beró samo v
mestih, kjer so navadne šole, beró jih kljub papeževi prepovedi tudi
kmetje in njihovi otroci po vaseh z velikim poželenjem in veseljem.
Odtod in iz evangeljskih pridig so z milostjo in učinkom sv. Duha
dosegli in dobili pravo razumevanje vseh zveličavnih naukov krščan-
ske vere, kakor so zapisani in razloženi v jasnih izrekih sv. pisma, v
katekizmu in v augsburški veroizpovedi, tako da jih morejo proti
nasprotnikom in papežnikom zagovarjati in braniti.«15, 15a
Mlada, šele rastoča evangeličanska Cerkev se je namreč morala
znati braniti pred verskim pritiskom katoliške in pred nevarnostjo
zanesenjaštva.16
To nam posredno kaže tudi notranjo zgradbo mlade Cerkve.
Plemstvo in njegovi izobraženi uradniki, meščani in trgovci v mestih
in trgih so dobro razumeli nemščino. Niso bili brezpogojno odvisni
od slovenskih prevodov Trubarja in njegovih sodelavcev. Toda že
soproge nižjega plemstva, žene meščanov, kolikor so izvirale iz roko-
delskega in kmečkega stanu, pa seveda hlapci in dekle in kmetje niso
dovolj znali nemško in naj bi – če so se naučili brati – nove evan-
geličanske spise brali in se jih učili na pamet v jeziku, ki so ga razumeli
in bili navajeni. To številno ljudstvo je potrebovalo evangelij, Božjo
bližino, milostljive obljube Jezusa Kristusa v njegovih besedah, trplje-
nju in smrti in vstajenju v slovenskem jeziku.17
Trubar je namreč svoj prevod Pavlovih pisem Efežanom, Filip-
ljanom, Tesaloničanom, Timoteju, Titu in Filemonu leta 1567 po-
svetil »visokorodnim in blagorodnim, plemenitim, poštenim, častitim
in pobožnim ženam, vdovam in mladenkam, ki prebivajo v kneževi-
nah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, v grofiji Goriški itd.«,17a ker
niso samo zelo vneto prebirale Božjo besedo svojim otrokom in vsej
hišni družini ter z njimi prepevale, ampak je bil tudi zaradi njihove
želje znova poklican s »Patmosa«, iz svojega prvega pregnanstva, v
domovino, da bi tu uredil krščansko pridigarsko službo.18
Kako nestrpno so Trubarjevo vrnitev pričakovale ravno ženske,
razberemo iz kratkega prizora, ki je pustil sledove na zunanji strani
Ungnandovega pisma deželnemu upravitelju Joštu Gallenberškemu.
244
V nemškem predgovoru Novega testamenta iz leta 1582, ki je prav
tako posvečen württemberškemu vojvodi,14a Trubar znova zelo jasno
piše o namenu svojega prevajanja: »In teh knjig ne beró samo v
mestih, kjer so navadne šole, beró jih kljub papeževi prepovedi tudi
kmetje in njihovi otroci po vaseh z velikim poželenjem in veseljem.
Odtod in iz evangeljskih pridig so z milostjo in učinkom sv. Duha
dosegli in dobili pravo razumevanje vseh zveličavnih naukov krščan-
ske vere, kakor so zapisani in razloženi v jasnih izrekih sv. pisma, v
katekizmu in v augsburški veroizpovedi, tako da jih morejo proti
nasprotnikom in papežnikom zagovarjati in braniti.«15, 15a
Mlada, šele rastoča evangeličanska Cerkev se je namreč morala
znati braniti pred verskim pritiskom katoliške in pred nevarnostjo
zanesenjaštva.16
To nam posredno kaže tudi notranjo zgradbo mlade Cerkve.
Plemstvo in njegovi izobraženi uradniki, meščani in trgovci v mestih
in trgih so dobro razumeli nemščino. Niso bili brezpogojno odvisni
od slovenskih prevodov Trubarja in njegovih sodelavcev. Toda že
soproge nižjega plemstva, žene meščanov, kolikor so izvirale iz roko-
delskega in kmečkega stanu, pa seveda hlapci in dekle in kmetje niso
dovolj znali nemško in naj bi – če so se naučili brati – nove evan-
geličanske spise brali in se jih učili na pamet v jeziku, ki so ga razumeli
in bili navajeni. To številno ljudstvo je potrebovalo evangelij, Božjo
bližino, milostljive obljube Jezusa Kristusa v njegovih besedah, trplje-
nju in smrti in vstajenju v slovenskem jeziku.17
Trubar je namreč svoj prevod Pavlovih pisem Efežanom, Filip-
ljanom, Tesaloničanom, Timoteju, Titu in Filemonu leta 1567 po-
svetil »visokorodnim in blagorodnim, plemenitim, poštenim, častitim
in pobožnim ženam, vdovam in mladenkam, ki prebivajo v kneževi-
nah Kranjski, Spodnještajerski, Koroški, v grofiji Goriški itd.«,17a ker
niso samo zelo vneto prebirale Božjo besedo svojim otrokom in vsej
hišni družini ter z njimi prepevale, ampak je bil tudi zaradi njihove
želje znova poklican s »Patmosa«, iz svojega prvega pregnanstva, v
domovino, da bi tu uredil krščansko pridigarsko službo.18
Kako nestrpno so Trubarjevo vrnitev pričakovale ravno ženske,
razberemo iz kratkega prizora, ki je pustil sledove na zunanji strani
Ungnandovega pisma deželnemu upravitelju Joštu Gallenberškemu.
244
