Page 244 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 244
BILO JE POVEDANO
UVOD
v nemške predgovore k Trubarjevim veroizpovednim
artikulom v slovenščini in hrvaščini1
Primož Trubar je ravno začel uresničevati svoj načrt, da bi s
prevodi svetopisemskih, kateheznih in bogoslužnih besedil dobilo
evangelij tudi hrvaško ljudstvo, ko je prejel uradno vabilo deželnih
stanov Kranjske, naj se kot deželni pridigar vrne v domovino.2 Čeprav
ga je vabilo razveselilo, je menil, da je dolžan še naprej izpolnjevati
svojo nalogo pri misijonarskem prevajanju za svoje rojake v Kranjski
in za Hrvate.
Za pridigarja in dušnega pastirja so ga poklicali zato, ker so se
med njegovo trinajstletno odsotnostjo zbrale na Kranjskem ne samo
v Ljubljani, temveč tudi v drugih mestih evangeličanske verske občine,
v katerih so nekdanji rimskokatoliški duhovniki pridigali evangelij,
krščevali otroke po evangeličanskem redu in delili sveto večerjo pod
obema podobama. Bil je čas, da se evangeličanstvo na Kranjskem na
pravi način preuredi v Cerkev in da ta dobi blagodejno vodstvo.3
Augsburška veroizpoved3a iz leta 1530 je bila z augsburškim verskim
mirom leta 1555 državnopravno priznana kot krščanska veroizpoved,
zato se je v habsburških deželah okrepilo upanje, da bo tudi tu, vsaj
glede laiškega keliha in porok duhovnikov, delno dovoljeno evange-
ličansko verovanje.4 To upanje se je upravičeno opiralo na nadalje-
vanje koncila v Tridentu, na katerem naj bi obravnavali prav ti
cesarjevi zahtevi.5 Še pred passausko pogodbo5a leta 1552 so bili
evangeličanski državni stanovi pozvani, naj koncilu predložijo pisni
prikaz svoje vere, tega pa naj pojasnijo njihovi zastopniki.6 Zato so
poleg Augsburške veroizpovedi iz leta 1530 predložili Württemburžani
svojo Confessio piae doctrinae, quae nomine illustrissimi principis ac domini
D. Christophori Ducis Wirtembergensis (…) iz leta 15537, Wittenberžani
pod vodstvom Philippa Melanchthona pa svojo Confessio doctrinae
Saxonicarum Ecclesiarum (…) iz istega leta8. Toda na sodelovanje ni na
evangeličanski strani po augsburškem verskem miru mislil nihče več.
Nato se je tudi pokazalo, da je koncil na sejah leta 1562 zavrnil vse
verske zahteve protestantov, na primer laiški kelih8a in poroko duhov-
nikov, in vztrajal pri darovanju maše, mašniškem posvečenju, čaščenju
242
UVOD
v nemške predgovore k Trubarjevim veroizpovednim
artikulom v slovenščini in hrvaščini1
Primož Trubar je ravno začel uresničevati svoj načrt, da bi s
prevodi svetopisemskih, kateheznih in bogoslužnih besedil dobilo
evangelij tudi hrvaško ljudstvo, ko je prejel uradno vabilo deželnih
stanov Kranjske, naj se kot deželni pridigar vrne v domovino.2 Čeprav
ga je vabilo razveselilo, je menil, da je dolžan še naprej izpolnjevati
svojo nalogo pri misijonarskem prevajanju za svoje rojake v Kranjski
in za Hrvate.
Za pridigarja in dušnega pastirja so ga poklicali zato, ker so se
med njegovo trinajstletno odsotnostjo zbrale na Kranjskem ne samo
v Ljubljani, temveč tudi v drugih mestih evangeličanske verske občine,
v katerih so nekdanji rimskokatoliški duhovniki pridigali evangelij,
krščevali otroke po evangeličanskem redu in delili sveto večerjo pod
obema podobama. Bil je čas, da se evangeličanstvo na Kranjskem na
pravi način preuredi v Cerkev in da ta dobi blagodejno vodstvo.3
Augsburška veroizpoved3a iz leta 1530 je bila z augsburškim verskim
mirom leta 1555 državnopravno priznana kot krščanska veroizpoved,
zato se je v habsburških deželah okrepilo upanje, da bo tudi tu, vsaj
glede laiškega keliha in porok duhovnikov, delno dovoljeno evange-
ličansko verovanje.4 To upanje se je upravičeno opiralo na nadalje-
vanje koncila v Tridentu, na katerem naj bi obravnavali prav ti
cesarjevi zahtevi.5 Še pred passausko pogodbo5a leta 1552 so bili
evangeličanski državni stanovi pozvani, naj koncilu predložijo pisni
prikaz svoje vere, tega pa naj pojasnijo njihovi zastopniki.6 Zato so
poleg Augsburške veroizpovedi iz leta 1530 predložili Württemburžani
svojo Confessio piae doctrinae, quae nomine illustrissimi principis ac domini
D. Christophori Ducis Wirtembergensis (…) iz leta 15537, Wittenberžani
pod vodstvom Philippa Melanchthona pa svojo Confessio doctrinae
Saxonicarum Ecclesiarum (…) iz istega leta8. Toda na sodelovanje ni na
evangeličanski strani po augsburškem verskem miru mislil nihče več.
Nato se je tudi pokazalo, da je koncil na sejah leta 1562 zavrnil vse
verske zahteve protestantov, na primer laiški kelih8a in poroko duhov-
nikov, in vztrajal pri darovanju maše, mašniškem posvečenju, čaščenju
242
