Page 245 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 245
OSKAR SAKRAUSKY
svetnikov in papeški vrhovni oblasti.9 Tako se je verski spor razvil v
cerkveni razkol.
V deželah državnih stanov evangeličanske veroizpovedi in v držav-
nih mestih je lahko evangeličansko cerkveno življenje potekalo v
skladu s predpisanim cerkvenim redom, medtem ko se je v bavarskih
in habsburških deželah moral protestantizem sredi različnih prega-
njanj bojevati za svoj obstoj. Rimskokatoliška cerkev je z vsemi
sredstvi poskušala znova pridobiti svoje odpadle vernike in ovirati
vsako oblikujočo se evangeličansko skupnost.10
Kristjani evangeličanske vere na Kranjskem in Hrvaškem so torej
morali bojevati dvojen boj za obstoj: na eni strani v nenehnem strahu
pred vpadi Turkov in na drugi z versko prisilo rimske Cerkve:
»in pošlji papežu in Turkom smrt …«
Tako se glasi vrstica v stari Luthrovi verski pesmi.11
Razumljivo je, da se je Primož Trubar moral na tedanji stopnji
svojega prevajanja lotiti dela za veroizpovedno besedilo v slovenščini
in hrvaščini,11a s katerim je moral ovreči in zavrniti tako rimsko-
katoliški »napačni in zmotni nauk« kot tudi zanesenjaške krive
nauke11b »schwenkfeldovcev, osiandrovcev, adiaforistov, sinergistov,
zwinglijancev in zakramentircev«.12
Hkrati je Trubar želel nastopiti svojo težko službo vodilnega
predikanta na Slovenskem opremljen z veroizpovedjo, natisnjeno
črno na belem. Knjiga, ki obsega 114 listov in stvarno kazalo, njeni
počastitveni izvodi pa so bili vezani v telečje usnje in na prednji
platnici okrašeni s Trubarejevim portretom v zlatotisku, na zadnji pa
s portretoma Š. Konzula in A. Dalmate, je že s svojim videzom
vzbujala zaupanje in naj bi bila s svojo zunanjščino znamenje novega
verskega gibanja.13
Nemški posvetilni predgovor v slovenski izdaji je naslovljen na
württemberškega vojvodo Krištofa, Trubarjevega zaščitnika;13a Trubar
je namreč v svoji knjigi uporabil tudi njegovo württemberško vero-
izpoved. V predgovoru utemeljuje, zakaj svojim slovenskim rojakom
ni Augsburške veroizpovedi le preprosto prevedel, temveč jo je dopolnil
z deli saške in württemberške veroizpovedi in za pojasnjevanje celo
pritegnil apologijo13b Augsburške veroizpovedi.14
243
svetnikov in papeški vrhovni oblasti.9 Tako se je verski spor razvil v
cerkveni razkol.
V deželah državnih stanov evangeličanske veroizpovedi in v držav-
nih mestih je lahko evangeličansko cerkveno življenje potekalo v
skladu s predpisanim cerkvenim redom, medtem ko se je v bavarskih
in habsburških deželah moral protestantizem sredi različnih prega-
njanj bojevati za svoj obstoj. Rimskokatoliška cerkev je z vsemi
sredstvi poskušala znova pridobiti svoje odpadle vernike in ovirati
vsako oblikujočo se evangeličansko skupnost.10
Kristjani evangeličanske vere na Kranjskem in Hrvaškem so torej
morali bojevati dvojen boj za obstoj: na eni strani v nenehnem strahu
pred vpadi Turkov in na drugi z versko prisilo rimske Cerkve:
»in pošlji papežu in Turkom smrt …«
Tako se glasi vrstica v stari Luthrovi verski pesmi.11
Razumljivo je, da se je Primož Trubar moral na tedanji stopnji
svojega prevajanja lotiti dela za veroizpovedno besedilo v slovenščini
in hrvaščini,11a s katerim je moral ovreči in zavrniti tako rimsko-
katoliški »napačni in zmotni nauk« kot tudi zanesenjaške krive
nauke11b »schwenkfeldovcev, osiandrovcev, adiaforistov, sinergistov,
zwinglijancev in zakramentircev«.12
Hkrati je Trubar želel nastopiti svojo težko službo vodilnega
predikanta na Slovenskem opremljen z veroizpovedjo, natisnjeno
črno na belem. Knjiga, ki obsega 114 listov in stvarno kazalo, njeni
počastitveni izvodi pa so bili vezani v telečje usnje in na prednji
platnici okrašeni s Trubarejevim portretom v zlatotisku, na zadnji pa
s portretoma Š. Konzula in A. Dalmate, je že s svojim videzom
vzbujala zaupanje in naj bi bila s svojo zunanjščino znamenje novega
verskega gibanja.13
Nemški posvetilni predgovor v slovenski izdaji je naslovljen na
württemberškega vojvodo Krištofa, Trubarjevega zaščitnika;13a Trubar
je namreč v svoji knjigi uporabil tudi njegovo württemberško vero-
izpoved. V predgovoru utemeljuje, zakaj svojim slovenskim rojakom
ni Augsburške veroizpovedi le preprosto prevedel, temveč jo je dopolnil
z deli saške in württemberške veroizpovedi in za pojasnjevanje celo
pritegnil apologijo13b Augsburške veroizpovedi.14
243
