Page 262 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 262
RAZGLEDI, VPOGLEDI
na bratislavskem liceju omogočena široka razgledanost po slovanskih
jezikih. Po vsej verjetnosti so imeli v tamkajšnji knjižnici tudi vse
omenjene prevode, ki jih je Küzmič pregledal, da se je potem kljub
vsemu lotil svojega prevajanja in potem tudi dokaj drzno o tem pisal
v tem predgovoru.
Trubar je prevajal in postopno izdajal Novo zavezo, iz Stare zaveze
pa je prevedel le Psalme. Dalmatinov prevod zajema vse Sveto pismo, in
čeprav ima slovarska in drugačna pomagala še za druge slovenske
jezikovne skupine, Küzmič v teh ni mogel najti obravnavanja in
potrditve svojega ljudstva, vrh tega pa ni bil prepričan, da bi bil ta
prevod njegovemu ljudstvu neposredno in dovolj razumljiv. Zelo
soroden prekmurščini je bil verjetno po Küzmičevem mnenju tudi
prevod Nove zaveze, ki ga je Francel oskrbel Lužiškim Srbom. Iz tega
lahko še sklepamo, da je Küzmič ob prevajanju Nove zaveze v prek-
murščino uporabljal tudi te prevode.
Duhovniki pa so gotovo uporabljali Dalmatinov prevod Biblije,
kajti jezikovno jim je bil blizu. Uporabljali pa so tudi druge slovenske
knjige. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1627 je bila med knjigami pri
sv. Trojici (Gornji Petrovci) navedena Trubarjeva »kranjska« Hišna
postila.
Po vsej verjetnosti je bil Trubar in njegov krog znan vsem prek-
murskim protestantskih duhovnikom in učiteljem ves čas, čeprav o
tem niso pisali.
Zelo razgledani in vsestransko ustvarjalni Janoš Kardoš je napisal
tudi cerkveno zgodovino in jo naslovil Evangeliomske vere ino cerkvi
občinski prigodi (Evangelijske vere in cerkve splošni dogodki). Ostala
je sicer v rokopisu, a so jo leta 1932 izdali v knjižni obliki. V prvem
delu v opisovanju zgodovine začne s Kristusom in njegovim delo-
vanjem, vključi pojav islama in se pomudi pri predreformatorjih, v
drugem delu pa se posveti reformaciji, največ seveda Luthru, in konča
s kratkim prikazom Kalvina in Zwinglija, medtem ko o slovenskih
protestantih ne spregovori ničesar.
Več prispevkov o Trubarju in slovenskih protestantih pa zasledimo
pozneje po prvi svetovni vojni, ko je bilo Prekmurje pridruženo k
matični domovini. O tem je pisal evangeličanski periodični tisk
(Düševni list, Evangeličanski kalendari), nekaj pa tudi katoliški (Novine).
260
na bratislavskem liceju omogočena široka razgledanost po slovanskih
jezikih. Po vsej verjetnosti so imeli v tamkajšnji knjižnici tudi vse
omenjene prevode, ki jih je Küzmič pregledal, da se je potem kljub
vsemu lotil svojega prevajanja in potem tudi dokaj drzno o tem pisal
v tem predgovoru.
Trubar je prevajal in postopno izdajal Novo zavezo, iz Stare zaveze
pa je prevedel le Psalme. Dalmatinov prevod zajema vse Sveto pismo, in
čeprav ima slovarska in drugačna pomagala še za druge slovenske
jezikovne skupine, Küzmič v teh ni mogel najti obravnavanja in
potrditve svojega ljudstva, vrh tega pa ni bil prepričan, da bi bil ta
prevod njegovemu ljudstvu neposredno in dovolj razumljiv. Zelo
soroden prekmurščini je bil verjetno po Küzmičevem mnenju tudi
prevod Nove zaveze, ki ga je Francel oskrbel Lužiškim Srbom. Iz tega
lahko še sklepamo, da je Küzmič ob prevajanju Nove zaveze v prek-
murščino uporabljal tudi te prevode.
Duhovniki pa so gotovo uporabljali Dalmatinov prevod Biblije,
kajti jezikovno jim je bil blizu. Uporabljali pa so tudi druge slovenske
knjige. V vizitacijskem zapisniku iz leta 1627 je bila med knjigami pri
sv. Trojici (Gornji Petrovci) navedena Trubarjeva »kranjska« Hišna
postila.
Po vsej verjetnosti je bil Trubar in njegov krog znan vsem prek-
murskim protestantskih duhovnikom in učiteljem ves čas, čeprav o
tem niso pisali.
Zelo razgledani in vsestransko ustvarjalni Janoš Kardoš je napisal
tudi cerkveno zgodovino in jo naslovil Evangeliomske vere ino cerkvi
občinski prigodi (Evangelijske vere in cerkve splošni dogodki). Ostala
je sicer v rokopisu, a so jo leta 1932 izdali v knjižni obliki. V prvem
delu v opisovanju zgodovine začne s Kristusom in njegovim delo-
vanjem, vključi pojav islama in se pomudi pri predreformatorjih, v
drugem delu pa se posveti reformaciji, največ seveda Luthru, in konča
s kratkim prikazom Kalvina in Zwinglija, medtem ko o slovenskih
protestantih ne spregovori ničesar.
Več prispevkov o Trubarju in slovenskih protestantih pa zasledimo
pozneje po prvi svetovni vojni, ko je bilo Prekmurje pridruženo k
matični domovini. O tem je pisal evangeličanski periodični tisk
(Düševni list, Evangeličanski kalendari), nekaj pa tudi katoliški (Novine).
260
