Page 261 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 261
FRANC KUZMI^
Srbi] ali Vandalom Evangelij sv(etega) Mateja in Marka 1670, sv(etega)
Pavla list Rimljanom in Galačanom 1563 in potem celo Novo zavezo
1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v
našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4to [v četverki] vse
knjige Stare in Nove zaveze.«5
V 14. »paragrafu« je zapisano: »Kdo bo torej krátil našim med
Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati
na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po
prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje,
naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa.
Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, [poudaril F. K.] Dalmatinovega,
niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda [versio]. Ta jezik
naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti
njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde
velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s
tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako
je Gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdanskega du-
hovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega
Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš
in poslušaš. S pomočjo [stroški] mnogih vernih duš je tiskana in tebi
v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od
njega pripravljeni Vöre krsztsánszke krátki návuk, tiskan leta 1754.«
Eno izmed načel protestantizma je bilo, da verniki berejo Sveto
pismo sami v svojem, maternem, razumljivem jeziku. Gotovo ni prišel
do te ugotovitve pod ta predgovor podpisani Jožef Torkoš,6 sicer zelo
izobražena osebnost, saj po vsej verjetnosti zgoraj omenjenih jezikov
ni obvladal, hkrati pa je težko verjeti, da bi poznal vsa našteta dela.
Če pa je to že napisal, mu je navajanje sugeriral oziroma zanj priskrbel
podatke Števan Küzmič.
Ta pasus s temi ugotovitvami lahko brez dvoma pripišemo Šte-
vanu Küzmiču, ki je bil v slovanskih jezikih podkovan, saj mu je bila
5 Predgovor je iz prekmurščine prevedel v slovenščino Mihael Kuzmič. Gl.
Mihael Kuzmič, Predgovori Števana Küzmiča, Ljubljana 1981.
6 Jozsef Torkos (Győr, 1710 – Sopron, 1791), evangeličanski duhovnik. Šolal
se je v Győru in Wittenbergu, kjer je tudi 1736 magistriral. Bil je pridigar v
Győru, od 1749 v Šopronu. Napisal je več del s področja zgodovine in cerkve.
259
Srbi] ali Vandalom Evangelij sv(etega) Mateja in Marka 1670, sv(etega)
Pavla list Rimljanom in Galačanom 1563 in potem celo Novo zavezo
1706. leta. Njemu so sledili drugi štirje modri učitelji božje besede v
našem času in so izdali leta 1728 v Budišinu, in 4to [v četverki] vse
knjige Stare in Nove zaveze.«5
V 14. »paragrafu« je zapisano: »Kdo bo torej krátil našim med
Muro in Rabo prebivajočim Slovencem te svete božje knjige prevajati
na svoj jezik, v katerem edinem razumejo Boga, ko jim govori po
prerokih in apostolskih pismih? Gospod Bog tudi njim zapoveduje,
naj jih berejo, da jih zmodrijo za zveličanje po veri v Jezusa Kristusa.
Tega pa ne morejo čakati iz Trubarjevega, [poudaril F. K.] Dalmatinovega,
niti iz Francelovega ali kakšnega drugega prevoda [versio]. Ta jezik
naših ogrskih Slovencev ima namreč za razliko do vseh drugih dosti
njim tujega in svojega lastnega. Kajti v že prej omenjenih se najde
velika razlika. Zato je bilo potrebno nastopiti takemu človeku, ki bi s
tem delom pripravil Bogu slavo, svojemu narodu pa zveličanje. Tako
je Gospod Bog za to spodbudil Števana Küzmiča, šurdanskega du-
hovnika, ki je prevedel iz grščine s pomočjo in pomaganjem Svetega
Duha ter veliko pridnostjo celo Novo zavezo na ta jezik, katerega bereš
in poslušaš. S pomočjo [stroški] mnogih vernih duš je tiskana in tebi
v roke dana iz ravno tega vzroka, iz katerega ti je že pred tem od
njega pripravljeni Vöre krsztsánszke krátki návuk, tiskan leta 1754.«
Eno izmed načel protestantizma je bilo, da verniki berejo Sveto
pismo sami v svojem, maternem, razumljivem jeziku. Gotovo ni prišel
do te ugotovitve pod ta predgovor podpisani Jožef Torkoš,6 sicer zelo
izobražena osebnost, saj po vsej verjetnosti zgoraj omenjenih jezikov
ni obvladal, hkrati pa je težko verjeti, da bi poznal vsa našteta dela.
Če pa je to že napisal, mu je navajanje sugeriral oziroma zanj priskrbel
podatke Števan Küzmič.
Ta pasus s temi ugotovitvami lahko brez dvoma pripišemo Šte-
vanu Küzmiču, ki je bil v slovanskih jezikih podkovan, saj mu je bila
5 Predgovor je iz prekmurščine prevedel v slovenščino Mihael Kuzmič. Gl.
Mihael Kuzmič, Predgovori Števana Küzmiča, Ljubljana 1981.
6 Jozsef Torkos (Győr, 1710 – Sopron, 1791), evangeličanski duhovnik. Šolal
se je v Győru in Wittenbergu, kjer je tudi 1736 magistriral. Bil je pridigar v
Győru, od 1749 v Šopronu. Napisal je več del s področja zgodovine in cerkve.
259
