Page 313 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 313
PORTRETI
MIRKO RUPEL
1901–1963
Eden med najbolj plodnimi in sredi prejšnjega stoletja najbolj
uveljavljenimi raziskovalci slovenske reformacije se je rodil 28. avgusta
1901 v Trstu v narodno zavedni uradniški družini, v kateri je za njim
zrasel še mlajši brat Karlo, violinist in glasbeni pedagog. Ob koncu
prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske se je družina preselila
v Ljubljano. Tukaj je Mirko Rupel leta 1919 maturiral in se vpisal v
prvi generaciji študentov na takrat ustanovljeno ljubljansko univerzo.
Študiral je slavistiko in romanistiko in leta 1923 dosegel doktorat.
Prvo zaposlitev je dobil na trgovski akademiji; tam je ostal tri leta in
medtem s francosko štipendijo osem mesecev študiral v Parizu. Od
leta 1926 je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Po vojni, leta
1946, je postal ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice. Ob tem
je do leta 1950 predaval odrski jezik na Akademiji za igralsko umet-
nost, leta 1949 pa je za Francetom Kidričem prevzel še predavanja o
starejši slovenski književnosti na filozofski fakulteti ljubljanske
univerze. Umrl je v Mariboru 20. oktobra 1963.
Mirko Rupel je bil dejaven na vrsti področij, zlasti kot literarni
zgodovinar, jezikoslovec, šolnik in bibliotekar. Ukvarjal se je s pravo-
rečjem, pravopisom in opisno slovnico; sodeloval je pri vrsti učbe-
nikov in priročnikov, med drugim pri Slovenski slovnici (z Antonom
Bajcem in drugimi soavtorji, 1940 in več poznejših izdaj), pri srednje-
šolskih čitankah in pri Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Od leta 1946
je vodil oddajo Jezikovni pogovori na Radiu Ljubljana in z njo dobrih
petnajst let gojil kulturo javnega izražanja v slovenščini. Uredil je
Jurčičeva zbrana dela in posamezne knjige Prešerna, Valjavca, Gre-
gorčiča in Župančiča. Za gledališče je priredil v primorskem narečju
311
MIRKO RUPEL
1901–1963
Eden med najbolj plodnimi in sredi prejšnjega stoletja najbolj
uveljavljenimi raziskovalci slovenske reformacije se je rodil 28. avgusta
1901 v Trstu v narodno zavedni uradniški družini, v kateri je za njim
zrasel še mlajši brat Karlo, violinist in glasbeni pedagog. Ob koncu
prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske se je družina preselila
v Ljubljano. Tukaj je Mirko Rupel leta 1919 maturiral in se vpisal v
prvi generaciji študentov na takrat ustanovljeno ljubljansko univerzo.
Študiral je slavistiko in romanistiko in leta 1923 dosegel doktorat.
Prvo zaposlitev je dobil na trgovski akademiji; tam je ostal tri leta in
medtem s francosko štipendijo osem mesecev študiral v Parizu. Od
leta 1926 je poučeval na ljubljanski klasični gimnaziji. Po vojni, leta
1946, je postal ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice. Ob tem
je do leta 1950 predaval odrski jezik na Akademiji za igralsko umet-
nost, leta 1949 pa je za Francetom Kidričem prevzel še predavanja o
starejši slovenski književnosti na filozofski fakulteti ljubljanske
univerze. Umrl je v Mariboru 20. oktobra 1963.
Mirko Rupel je bil dejaven na vrsti področij, zlasti kot literarni
zgodovinar, jezikoslovec, šolnik in bibliotekar. Ukvarjal se je s pravo-
rečjem, pravopisom in opisno slovnico; sodeloval je pri vrsti učbe-
nikov in priročnikov, med drugim pri Slovenski slovnici (z Antonom
Bajcem in drugimi soavtorji, 1940 in več poznejših izdaj), pri srednje-
šolskih čitankah in pri Slovenskem pravopisu (1950, 1962). Od leta 1946
je vodil oddajo Jezikovni pogovori na Radiu Ljubljana in z njo dobrih
petnajst let gojil kulturo javnega izražanja v slovenščini. Uredil je
Jurčičeva zbrana dela in posamezne knjige Prešerna, Valjavca, Gre-
gorčiča in Župančiča. Za gledališče je priredil v primorskem narečju
311
