Page 41 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 41
FANIKA KRAJNC- VRE^KO
spraševali, ako pravzaprav nisem pristaš in član zwinglijanske, kal-
vinske, schwenkfeldske ali kake druge podobne sekte. Tudi v deželi
Kranjski in sosednjih, slovenskih deželah pristaši Rima podobno
govore o meni, grajajo moje knjige. In ljudi, ki moje knjige posedujejo
in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo, imenujejo
preklinjevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve.«
Vsem tem obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel
nadaljevati svoje delo za dobro Slovencev in tudi Hrvatov, kajti
»preprost Slovenec ali Hrvat, ki ga Turki neprestano ropajo in zati-
rajo, je beden in siromašen«. Glede na to, da je posvetilo namenjeno
nemško govorečemu bralcu, Trubar imenuje svoj materni jezik in
jezik Hrvatov »tuji jezik«, ko pojasnjuje, »kakšne knjige in stvari so
se doslej in se bodo v prihodnje v naših tujih jezikih tiskale«. O tem
namreč poroča v Registru in hkrati svojemu naslovljencu – ne le
Ungnadu, ampak tudi nemškemu bralcu – oriše, česa vse so ga
obdolžili:
»Nisem pa tudi poslej ne bom natisnil ničesar lahkomiselnega,
nekoristnega, zanesenjaškega, sektaškega, uporniškega, prepirljivega,
dvomljivega ali spornega, pa tudi nobenih sramotilnih knjižic, temveč
samo to, kar je v korist spoznanju in Božji slavi, širjenju prave
krščanske vere, ter tolažbi in večnemu zveličanju ustrahovanega,
zaskrbljenega, od Turkov in antikrista mučenega in obubožanega
slovenskega in hrvaškega ljudstva pa tudi spreobrnjenju Turkov.«
Svojemu dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu v posve-
tilu prizna, da bi brez njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja
ogrožen, »kajti mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu […] ne
bi imeli niti zatočišča in preskrbe niti hrvaške tiskarne«. Na koncu
posvetila omeni tudi naslovljenčevo soprogo in otroke ter vsem zaželi,
da jih Bog ohrani in obvaruje zla.
Eno najbolj zanimivih nemških posvetil je Trubar namenil »vsem
visoko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam,
vdovam ter devicam« na Kranjskem, Spodnještrajerskem, Koroškem
in v Goriški grofiji, in sicer v prevodu Pavlovega lista h tim Efezeriem
1567. Po uvodni razlagi Pavlovega pisma Efežanom svojim naslov-
ljenkam nameni zelo prijazne in tople besede, ko jim daje priznanje
za njihovo »posebno vnemo, ljubezen in naklonjenost do božje
39
spraševali, ako pravzaprav nisem pristaš in član zwinglijanske, kal-
vinske, schwenkfeldske ali kake druge podobne sekte. Tudi v deželi
Kranjski in sosednjih, slovenskih deželah pristaši Rima podobno
govore o meni, grajajo moje knjige. In ljudi, ki moje knjige posedujejo
in bero ter njihovih malikovalskih maš ne obiskujejo, imenujejo
preklinjevalce, sektaše, hujskače in odpadnike od katoliške Cerkve.«
Vsem tem obtožbam se je Trubar moral zoperstaviti, če je hotel
nadaljevati svoje delo za dobro Slovencev in tudi Hrvatov, kajti
»preprost Slovenec ali Hrvat, ki ga Turki neprestano ropajo in zati-
rajo, je beden in siromašen«. Glede na to, da je posvetilo namenjeno
nemško govorečemu bralcu, Trubar imenuje svoj materni jezik in
jezik Hrvatov »tuji jezik«, ko pojasnjuje, »kakšne knjige in stvari so
se doslej in se bodo v prihodnje v naših tujih jezikih tiskale«. O tem
namreč poroča v Registru in hkrati svojemu naslovljencu – ne le
Ungnadu, ampak tudi nemškemu bralcu – oriše, česa vse so ga
obdolžili:
»Nisem pa tudi poslej ne bom natisnil ničesar lahkomiselnega,
nekoristnega, zanesenjaškega, sektaškega, uporniškega, prepirljivega,
dvomljivega ali spornega, pa tudi nobenih sramotilnih knjižic, temveč
samo to, kar je v korist spoznanju in Božji slavi, širjenju prave
krščanske vere, ter tolažbi in večnemu zveličanju ustrahovanega,
zaskrbljenega, od Turkov in antikrista mučenega in obubožanega
slovenskega in hrvaškega ljudstva pa tudi spreobrnjenju Turkov.«
Svojemu dobrotniku in milostnemu gospodu Ungnadu v posve-
tilu prizna, da bi brez njegove pomoči bil celoten projekt prevajanja
ogrožen, »kajti mi ubogi, nepoznani prevajalci nizkega stanu […] ne
bi imeli niti zatočišča in preskrbe niti hrvaške tiskarne«. Na koncu
posvetila omeni tudi naslovljenčevo soprogo in otroke ter vsem zaželi,
da jih Bog ohrani in obvaruje zla.
Eno najbolj zanimivih nemških posvetil je Trubar namenil »vsem
visoko- in blagorodnim, plemenitim, častitim in pobožnim ženam,
vdovam ter devicam« na Kranjskem, Spodnještrajerskem, Koroškem
in v Goriški grofiji, in sicer v prevodu Pavlovega lista h tim Efezeriem
1567. Po uvodni razlagi Pavlovega pisma Efežanom svojim naslov-
ljenkam nameni zelo prijazne in tople besede, ko jim daje priznanje
za njihovo »posebno vnemo, ljubezen in naklonjenost do božje
39
