Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 42
S SIMPOZIJEV 2008
besede, […] ker na vseh svojih gradovih, dvorih in domovih hranite
biblične ter druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku,
[…] ste z branjem in petjem iz njih svoje ljube otročiče, služinčad in
prenekaterega podložnika privedle v objem stare zveličavne vere, […]
se iz njih naučile slovenskega jezika pa tudi druge naučile brati«.
Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge, ki so jo v slovenskih
deželah imele ženske, se jim Trubar v posvetilu skuša oddolžiti tudi
za podporo ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker
so nudile pomoč in zatočišče njegovi slovenski Cerkvi. Ženske sloven-
skega in nemškega rodu, plemkinje in preproste so v Trubarjevem
okolju imele pomembno vlogo in za to se jim v posvetilu zahvaljuje.
Sklep
Če smo si za izhodišče zastavili antopološko sporočilnost Tru-
barjevih posvetil in predgovorov in če sledimo definiciji, kaj je antro-
pologija,22 lahko ugotovimo, da je Trubar s pozornim opazovanjem
in preučevanjem svojega okolja opisal slovenskega človeka v njegovih
temeljnih antropoloških danostih. Prepoznal je problem jezika kot
sredstva človekovega kulturnega dozorevanja; njegovo potrebo po
verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje v verski
vzgoji in obredju, čeprav za ceno preganjanja. Opozarjal je na za-
ostalost slovenskega človeka v primerjavi z drugimi evropskimi
narodi, ki je brez Božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen
zatiranju, in je videl rešitev v verskem ter kulturnem dvigu tega
svojega človeka. V posvetilih je tujcem in domačim naslovljencem
poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne ravni – s knjigo in
prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot duhov-
nika temeljno poslanstvo.
Raziskovalec posvetil v knjigah na začetku Gutenbergove dobe je
zapisal: »Intimnost posvetila daje knjigi barvo, toplino in odnos.
22 Antropologija preučuje človeka glede na razširjenost, izvor, razvrstitev in
razmerja med rasami, njegove fizične lastnosti, razmerja v družbi, z naravnim
okoljem in v kulturi. Za človeka kot posameznika je pomembna njegova
spolna, rasna, verska, starostna, poklicna, razredna itd. pripadnost. Prim.
Z. Šmitek, B. Jezernik, 260 sl.
40
besede, […] ker na vseh svojih gradovih, dvorih in domovih hranite
biblične ter druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku,
[…] ste z branjem in petjem iz njih svoje ljube otročiče, služinčad in
prenekaterega podložnika privedle v objem stare zveličavne vere, […]
se iz njih naučile slovenskega jezika pa tudi druge naučile brati«.
Poleg pomembne vzgojne in izobraževalne vloge, ki so jo v slovenskih
deželah imele ženske, se jim Trubar v posvetilu skuša oddolžiti tudi
za podporo ob njegovi ponovni vrnitvi v domovino, pa tudi zato, ker
so nudile pomoč in zatočišče njegovi slovenski Cerkvi. Ženske sloven-
skega in nemškega rodu, plemkinje in preproste so v Trubarjevem
okolju imele pomembno vlogo in za to se jim v posvetilu zahvaljuje.
Sklep
Če smo si za izhodišče zastavili antopološko sporočilnost Tru-
barjevih posvetil in predgovorov in če sledimo definiciji, kaj je antro-
pologija,22 lahko ugotovimo, da je Trubar s pozornim opazovanjem
in preučevanjem svojega okolja opisal slovenskega človeka v njegovih
temeljnih antropoloških danostih. Prepoznal je problem jezika kot
sredstva človekovega kulturnega dozorevanja; njegovo potrebo po
verski pripadnosti in pripravljenost, da aktivno sodeluje v verski
vzgoji in obredju, čeprav za ceno preganjanja. Opozarjal je na za-
ostalost slovenskega človeka v primerjavi z drugimi evropskimi
narodi, ki je brez Božje besede v svojem jeziku še bolj podvržen
zatiranju, in je videl rešitev v verskem ter kulturnem dvigu tega
svojega človeka. V posvetilih je tujcem in domačim naslovljencem
poročal o svojem prizadevanju za dvig kulturne ravni – s knjigo in
prek te do religiozne rasti posameznika, kar je bilo zanj kot duhov-
nika temeljno poslanstvo.
Raziskovalec posvetil v knjigah na začetku Gutenbergove dobe je
zapisal: »Intimnost posvetila daje knjigi barvo, toplino in odnos.
22 Antropologija preučuje človeka glede na razširjenost, izvor, razvrstitev in
razmerja med rasami, njegove fizične lastnosti, razmerja v družbi, z naravnim
okoljem in v kulturi. Za človeka kot posameznika je pomembna njegova
spolna, rasna, verska, starostna, poklicna, razredna itd. pripadnost. Prim.
Z. Šmitek, B. Jezernik, 260 sl.
40
