Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 38
S SIMPOZIJEV 2008
Svojo gmajno, občestvo opredeli z jezikom in bralcu, ki je v tem
primeru lahko nekdo zunaj te jezikovne skupine, sporoča: »ta vegši
del ludi v naši deželi druziga ieziga ne zna, samuč ta slovenski«.
Govori sicer o skupini ljudi, vendar so v njej posamezniki, ki jih
opredeljuje jezik, in to slovenski jezik. Avtorjev odnos do posamez-
nikov je zelo čustven: »Tiga [Evangelij po Mateju] vi zdai od nas koker
eno mahinu kossilce oli iužinico v dobrim vzamite, inu špižate vaše
duše, dotle z božyo pomočio te druge evangelie inu listuve preober-
nemo.« Nehote ali hote izpostavi določene vrednote, ki so za naslov-
nika posebej pomembne, »tretjemu« v tem odnosu pa omogoči, da
prepozna človeka, ki mu je posvetilo namenjeno, in sicer: »Na pervu.
Kadar ta slovenski iezig se povsod glih inu v eni viži ne govori, drigači
govore z dostimi bessedami« pripadniki posameznih skupin na
takratnem slovenskem etničnem ozemlju in ti ljudje najbolje razu-
mejo »te gmainske kainske preproste bessede« in ne »lepih, glatkih,
vissokih, kunštnih, novih oli neznanih bessed«.
Ko se v nemškem predgovoru k Ta pervemu deilu tiga Noviga testa-
menta 1557 sprašuje, zakaj prevajati Biblijo v narodni jezik, natanko
opiše razmere, v katerih živi njegov slovenski človek: »Turki nepre-
trgoma grozno mučijo Slovence, vendar ti nimajo nobene duhovne
tolažbe.« In kaj je najpomembnejše v religioznem verovanju njego-
vega človeka: »Slovenci se prav nič ne učijo in seznanjajo o najpotreb-
nejših in tolažečih poglavjih naše prave krščanske vere … o razliki
med postavo in evangelijem; kaj je izvirni greh in opravičenje po veri;
kako se pravilno obračamo k Bogu in mu služimo; kako pravilno in
koristno uporabljamo svete zakramente; zakaj morajo pripadniki
Cerkve, pravo ljudstvo božje, na tem svetu trpeti bolj kot ostali ljudje.«
In dalje. Pravi razlogi za prevajanje Biblije v slovenski jezik izhajajo iz
socialnih, kulturnih in religioznih razmer okolja njegovega človeka:
»Kako naj se kristjan tolaži v skrajnih stiskah, kot so: uboštvo,
dolgotrajna bolezen, preganjanje, beda, težki zapori, hude bolečine
in smrt.« Bralec more prepoznati tega ubogega zatiranega človeka,
ki mu je namenjena verska knjiga, da bo iz nje črpal moč in tolažbo.
Sam se počuti poklicanega, da temu človeku pomaga: »Oba naroda –
slovenskih in hrvaških dežel – se mi iz vsega srca smilita, kot bi se
morala upravičeno smiliti vsakemu človeku.«
36
Svojo gmajno, občestvo opredeli z jezikom in bralcu, ki je v tem
primeru lahko nekdo zunaj te jezikovne skupine, sporoča: »ta vegši
del ludi v naši deželi druziga ieziga ne zna, samuč ta slovenski«.
Govori sicer o skupini ljudi, vendar so v njej posamezniki, ki jih
opredeljuje jezik, in to slovenski jezik. Avtorjev odnos do posamez-
nikov je zelo čustven: »Tiga [Evangelij po Mateju] vi zdai od nas koker
eno mahinu kossilce oli iužinico v dobrim vzamite, inu špižate vaše
duše, dotle z božyo pomočio te druge evangelie inu listuve preober-
nemo.« Nehote ali hote izpostavi določene vrednote, ki so za naslov-
nika posebej pomembne, »tretjemu« v tem odnosu pa omogoči, da
prepozna človeka, ki mu je posvetilo namenjeno, in sicer: »Na pervu.
Kadar ta slovenski iezig se povsod glih inu v eni viži ne govori, drigači
govore z dostimi bessedami« pripadniki posameznih skupin na
takratnem slovenskem etničnem ozemlju in ti ljudje najbolje razu-
mejo »te gmainske kainske preproste bessede« in ne »lepih, glatkih,
vissokih, kunštnih, novih oli neznanih bessed«.
Ko se v nemškem predgovoru k Ta pervemu deilu tiga Noviga testa-
menta 1557 sprašuje, zakaj prevajati Biblijo v narodni jezik, natanko
opiše razmere, v katerih živi njegov slovenski človek: »Turki nepre-
trgoma grozno mučijo Slovence, vendar ti nimajo nobene duhovne
tolažbe.« In kaj je najpomembnejše v religioznem verovanju njego-
vega človeka: »Slovenci se prav nič ne učijo in seznanjajo o najpotreb-
nejših in tolažečih poglavjih naše prave krščanske vere … o razliki
med postavo in evangelijem; kaj je izvirni greh in opravičenje po veri;
kako se pravilno obračamo k Bogu in mu služimo; kako pravilno in
koristno uporabljamo svete zakramente; zakaj morajo pripadniki
Cerkve, pravo ljudstvo božje, na tem svetu trpeti bolj kot ostali ljudje.«
In dalje. Pravi razlogi za prevajanje Biblije v slovenski jezik izhajajo iz
socialnih, kulturnih in religioznih razmer okolja njegovega človeka:
»Kako naj se kristjan tolaži v skrajnih stiskah, kot so: uboštvo,
dolgotrajna bolezen, preganjanje, beda, težki zapori, hude bolečine
in smrt.« Bralec more prepoznati tega ubogega zatiranega človeka,
ki mu je namenjena verska knjiga, da bo iz nje črpal moč in tolažbo.
Sam se počuti poklicanega, da temu človeku pomaga: »Oba naroda –
slovenskih in hrvaških dežel – se mi iz vsega srca smilita, kot bi se
morala upravičeno smiliti vsakemu človeku.«
36
