Page 76 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 76
S SIMPOZIJEV 2008
v številnih sestavkih obravnavano pomanjkljivo ali pa celo zamolčano
(05.04.), čeprav gre za obdobje, ko je Trubar načrtno in z natančno
opredelitvijo teoloških in organizacijskih temeljev (Articuli, Cerkovna
ordninga) poskrbel za protestantsko cerkveno organizacijo (Elze: »iz
’reformatorja’ je postal ’instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil«,
03.04.) in oblikoval »Cerkev slovenskega jezika« (Grdina, 1999: 376).
Nekajkrat je to nakazano le z oznako Articulov ali Cerkovne ordninge
(05.01, 05.04). Še redkeje je omenjena za tisti čas čisto nova skrb za
šolstvo, ki je bilo del Trubarjevega načrta (04.03).
11.11. Trubarjevo bivanje pri tržaškem škofu Petru Bonomu v
nekaterih sestavkih sploh ni omenjeno (05.01); v nekaterih je ome-
njeno, vendar brez namiga ali pojasnila o njegovih spodbudah pri
Trubarjevem miselnem razvoju; v nekaterih pa je zadovoljivo opo-
zorjeno na Bonomov vpliv (05.04); še posebno v Primorskem sloven-
skem biografskem leksikonu (08.03). Preseneča, da sestavek v italijanski
enciklopediji ni temu posvetil več pozornosti (04.04).
11.12. Krajši in srednje dolgi sestavki se že iz praktičnih razlogov
ne spuščajo v širša pojasnjevanja o Trubarjevem idejnem razvoju;
nekateri se tej pomembni sestavini neutemeljeno sploh izognejo.
Zgleden je strnjen Turkov prikaz iz leta 1938 (04.05), ki omenja
humanizem, Erazma Rotterdamskega, Bullingerja, Pelicana, Calvina,
nato luteranstvo in povzemanje iz treh veroizpovedi. Tudi za kratka
gesla je očitno mogoče izoblikovati dobro rešitev (05.01): »Sprva pod
vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Rajhman piše o Tru-
barjevem »sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«, s čimer
je »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem« (08.02). Nasploh
pa je to očitno ena izmed zahtevnejših tem, zato naj se je po mnenju
leksikonistov lotevajo pisci velikih sestavkov (08.01 ipd.). Le malo
pozornosti je posvečene Trubarjevemu teološkemu spisu Tiga Noviga
testamenta ena dolga predguvor in njegovim nazorom o etiki.
11.13. V kolikor toliko širših obravnavah jezika je v ospredju
vprašanje, kakšno podlago je izbral Trubar za svoj knjižni jezik, zato
pisci navajajo eno ali dve (ali njuno kombinacijo) izmed dosedanjih
teorij ali celo tri (05.04); Grdina na podlagi kritike prejšnjih razloži
svoje stališče (08.04). Nekateri opozarjajo, deloma iz sodobnega
zornega kota, na germanizme in podobne pomanjkljivosti (03.07,
74
v številnih sestavkih obravnavano pomanjkljivo ali pa celo zamolčano
(05.04.), čeprav gre za obdobje, ko je Trubar načrtno in z natančno
opredelitvijo teoloških in organizacijskih temeljev (Articuli, Cerkovna
ordninga) poskrbel za protestantsko cerkveno organizacijo (Elze: »iz
’reformatorja’ je postal ’instavrator’ Cerkve, ki jo je odtlej vodil«,
03.04.) in oblikoval »Cerkev slovenskega jezika« (Grdina, 1999: 376).
Nekajkrat je to nakazano le z oznako Articulov ali Cerkovne ordninge
(05.01, 05.04). Še redkeje je omenjena za tisti čas čisto nova skrb za
šolstvo, ki je bilo del Trubarjevega načrta (04.03).
11.11. Trubarjevo bivanje pri tržaškem škofu Petru Bonomu v
nekaterih sestavkih sploh ni omenjeno (05.01); v nekaterih je ome-
njeno, vendar brez namiga ali pojasnila o njegovih spodbudah pri
Trubarjevem miselnem razvoju; v nekaterih pa je zadovoljivo opo-
zorjeno na Bonomov vpliv (05.04); še posebno v Primorskem sloven-
skem biografskem leksikonu (08.03). Preseneča, da sestavek v italijanski
enciklopediji ni temu posvetil več pozornosti (04.04).
11.12. Krajši in srednje dolgi sestavki se že iz praktičnih razlogov
ne spuščajo v širša pojasnjevanja o Trubarjevem idejnem razvoju;
nekateri se tej pomembni sestavini neutemeljeno sploh izognejo.
Zgleden je strnjen Turkov prikaz iz leta 1938 (04.05), ki omenja
humanizem, Erazma Rotterdamskega, Bullingerja, Pelicana, Calvina,
nato luteranstvo in povzemanje iz treh veroizpovedi. Tudi za kratka
gesla je očitno mogoče izoblikovati dobro rešitev (05.01): »Sprva pod
vplivom švic. reformatorjev, nato luteranec.« Rajhman piše o Tru-
barjevem »sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način«, s čimer
je »ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem« (08.02). Nasploh
pa je to očitno ena izmed zahtevnejših tem, zato naj se je po mnenju
leksikonistov lotevajo pisci velikih sestavkov (08.01 ipd.). Le malo
pozornosti je posvečene Trubarjevemu teološkemu spisu Tiga Noviga
testamenta ena dolga predguvor in njegovim nazorom o etiki.
11.13. V kolikor toliko širših obravnavah jezika je v ospredju
vprašanje, kakšno podlago je izbral Trubar za svoj knjižni jezik, zato
pisci navajajo eno ali dve (ali njuno kombinacijo) izmed dosedanjih
teorij ali celo tri (05.04); Grdina na podlagi kritike prejšnjih razloži
svoje stališče (08.04). Nekateri opozarjajo, deloma iz sodobnega
zornega kota, na germanizme in podobne pomanjkljivosti (03.07,
74
