Page 74 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik IV (2008), številki 7-8, ISSN 1408-8363
P. 74
S SIMPOZIJEV 2008
v različnih obdobjih odseva predvsem vsakokratno stanje vede o
literaturi, za razlike med obravnavami v istem obdobju pa je krivo
predvsem subjektivno uredniško in/ali avtorsko ravnanje. Kljub
razlikam pa je Primož Trubar nesporna stalnica geselnikov za sloven-
ske izdaje obeh vrst.
11.02. Takšno upoštevanje Trubarja srečamo na Slovenskem že
pri treh najzgodnejših sestavljalcih natisnjenih pregledov vidnih
osebnosti in njihove književniške dejavnosti, pri Janezu Vajkardu
Valvasorju (glej spredaj odstavek 02.02), Marku Pohlinu (02.04) in
Josipu Marnu (03.01). Kljub bolj ali manj jasno izraženemu zave-
danju, da je Trubarjeva duhovna dejavnost s stališča Rimskokatoliške
cerkve nesprejemljiva, so o njegovem knjižnem opusu zbrali in objavili
podatke – Valvasor z velikim občudovanjem, Pohlin s škodljivo
nedoslednostjo in s pripombo o krivoverstvu, Marn pa z natančnostjo
in željo, da bi Trubar veljal za enega od velikih mož slovenstva. Že v
17. stoletju je postalo po Valvasorjevi zaslugi jasno, da vsakršno
obravnavanje slovenske književnosti in slovenskega jezika vključuje
tudi Trubarja. Tako je pozneje ravnal Jožef Kalasanc Erberg (02.05)
in tako so ravnali Jernej Kopitar, Matija Čop in njuni nasledniki.
11.03. Podlaga za takšno stališče do Trubarjevega dela je spo-
znanje, da je Trubar utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in
začetnik slovenske književnosti. To spoznanje je na Slovenskem že
leta 1689 določno in odločno zapisal in natisnil Valvasor. V različnih
oblikah je izraženo tudi v leksikonskih in enciklopedijskih geslih.
Proti koncu 19. stoletja ga je poudaril Ludwig Theodor Elze v svojih
dveh obsežnih sestavkih za nemško protestantsko enciklopedijo in
nemški biografski leksikon (03.02, 03.04); kot temeljna oznaka je
bilo v istem času zapisano v nemškem Brockhausovem konverza-
cijskem leksikonu (03.05) in češkem leksikonu (03.07), v 20. stoletju
pa še v drugih tujejezičnih priročnikih (04.03, 04.05, 04.06), zelo
poudarjeno celo v italijanski enciklopediji (04.04, pisec Andrej Budal)
iz fašističnega časa. Vsebujejo ju seveda tudi izvirni slovenski sestavki
pred drugo svetovno vojno (04.01, 04.02) in po njej (05.01 itn., 06.03,
07.01 itn.).
11.04. Tako označena pomembnost pa sestavljalcev nekaterih
velikih tujih enciklopedij in leksikonov v 19. in 20. stoletju (03.04,
72
v različnih obdobjih odseva predvsem vsakokratno stanje vede o
literaturi, za razlike med obravnavami v istem obdobju pa je krivo
predvsem subjektivno uredniško in/ali avtorsko ravnanje. Kljub
razlikam pa je Primož Trubar nesporna stalnica geselnikov za sloven-
ske izdaje obeh vrst.
11.02. Takšno upoštevanje Trubarja srečamo na Slovenskem že
pri treh najzgodnejših sestavljalcih natisnjenih pregledov vidnih
osebnosti in njihove književniške dejavnosti, pri Janezu Vajkardu
Valvasorju (glej spredaj odstavek 02.02), Marku Pohlinu (02.04) in
Josipu Marnu (03.01). Kljub bolj ali manj jasno izraženemu zave-
danju, da je Trubarjeva duhovna dejavnost s stališča Rimskokatoliške
cerkve nesprejemljiva, so o njegovem knjižnem opusu zbrali in objavili
podatke – Valvasor z velikim občudovanjem, Pohlin s škodljivo
nedoslednostjo in s pripombo o krivoverstvu, Marn pa z natančnostjo
in željo, da bi Trubar veljal za enega od velikih mož slovenstva. Že v
17. stoletju je postalo po Valvasorjevi zaslugi jasno, da vsakršno
obravnavanje slovenske književnosti in slovenskega jezika vključuje
tudi Trubarja. Tako je pozneje ravnal Jožef Kalasanc Erberg (02.05)
in tako so ravnali Jernej Kopitar, Matija Čop in njuni nasledniki.
11.03. Podlaga za takšno stališče do Trubarjevega dela je spo-
znanje, da je Trubar utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in
začetnik slovenske književnosti. To spoznanje je na Slovenskem že
leta 1689 določno in odločno zapisal in natisnil Valvasor. V različnih
oblikah je izraženo tudi v leksikonskih in enciklopedijskih geslih.
Proti koncu 19. stoletja ga je poudaril Ludwig Theodor Elze v svojih
dveh obsežnih sestavkih za nemško protestantsko enciklopedijo in
nemški biografski leksikon (03.02, 03.04); kot temeljna oznaka je
bilo v istem času zapisano v nemškem Brockhausovem konverza-
cijskem leksikonu (03.05) in češkem leksikonu (03.07), v 20. stoletju
pa še v drugih tujejezičnih priročnikih (04.03, 04.05, 04.06), zelo
poudarjeno celo v italijanski enciklopediji (04.04, pisec Andrej Budal)
iz fašističnega časa. Vsebujejo ju seveda tudi izvirni slovenski sestavki
pred drugo svetovno vojno (04.01, 04.02) in po njej (05.01 itn., 06.03,
07.01 itn.).
11.04. Tako označena pomembnost pa sestavljalcev nekaterih
velikih tujih enciklopedij in leksikonov v 19. in 20. stoletju (03.04,
72
