Page 203 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 203
EDO [KULJ
Gradcu 28. julija 1598 deželnemu vicedomu povelje, naj se Znojilšek
za vedno izžene v osmih dneh iz vseh avstrijskih dežel – »auf ewig
bandisiert« – in naj se mu vzame premoženje. Ukaz je izvršil 6.
septembra 1598 Sigmund Egkh, deželni vicedom.
Jereb je opisal še zaplet s Turjaškimi.
Vajkard in Ditrich sta bila odsotna, ko je prišel deželni sodnik s
sto strelci pred Turjak. Znojilšek je moral bežati. Šel je na Hrvaško k
Juriju Zrniju. Leta 1599 je zopet prišel na Kranjsko in se skrival s
Felicijanom Trubarjem. Leta 1601 je šel v Tübingen.
Deželni sodnik je zahteval od graščine, naj mu izroče Hansa Peera
in Hansa Wolfingerja, predikanta. Graščinski pa še pisma niso hoteli
odpreti. Hans Peer je glasno vpil, da nadvojvoda in deželni sodnik
nista njegova gospoda. Nato je deželni sodnik nekega višjega urad-
nika graščine, Wolffa Hana, curator ad lites, vprašal, če more on kot
načelnik uradov Peeru kaj zapovedati. Wolff Han je odgovoril: »Da,
da toliko, kakor drugim turjaškim služabnikom.« Nato se mu je pod
kaznijo 500 cekinov zapovedalo, naj v treh dneh Wolfingerja in Peera
zvezana pripelje na deželno vlado. On se je izgovarjal, da tega ne more
storiti, ker je gospod Vajkard Peeru zapovedal, naj nobenega človeka
ne uboga ne nadvojvode ne deželne gosposke in naj se izgovori na
njega (Vajkarda). Han se je prestrašil ostrosti sodnikove in prišel sam
s tozadevnim Peerovim pismom. Deželni sodnik mu je ukazal, naj se
takoj poda na deželno glavarstvo. Tam bo zaprt, dokler se Peer in
Wolfinger ne izročita. Ker pri Znojilšku niso dobili drugega kot
revščino, so žito iz turjaških kašč in nekaj živine iz hleva odpeljali v
škocjanski farovž. Pisar Peer, na čigar glavo je bilo razpisanih 100
gld., je menda ušel. Sigmund Egkh je prosil nadvojvodo, naj naroči
Turjaškim, da Peera in Wolfingerja pripeljejo zvezana v Ljubljano. 3.
oktobra 1598 je bilo vicedomu Egkhu in vicedomu Jožefu pl. Rabatta
zapovedano, da Vajkarda nič več ne preganjata, ker se je opravičil in
menda milosti prosil.23
Iz vsega je razvidno, da so Turjačani bili jako naklonjeni prote-
stantizmu. Vabljiva luteranska vera jih je mikala. Plemiči so se še bolj
23 Prim. Actenstücke über die Vertreibung der Prädikanten von der Pfarre S. Cantian,
v: MHK 18 (1863), 47–51.
201
Gradcu 28. julija 1598 deželnemu vicedomu povelje, naj se Znojilšek
za vedno izžene v osmih dneh iz vseh avstrijskih dežel – »auf ewig
bandisiert« – in naj se mu vzame premoženje. Ukaz je izvršil 6.
septembra 1598 Sigmund Egkh, deželni vicedom.
Jereb je opisal še zaplet s Turjaškimi.
Vajkard in Ditrich sta bila odsotna, ko je prišel deželni sodnik s
sto strelci pred Turjak. Znojilšek je moral bežati. Šel je na Hrvaško k
Juriju Zrniju. Leta 1599 je zopet prišel na Kranjsko in se skrival s
Felicijanom Trubarjem. Leta 1601 je šel v Tübingen.
Deželni sodnik je zahteval od graščine, naj mu izroče Hansa Peera
in Hansa Wolfingerja, predikanta. Graščinski pa še pisma niso hoteli
odpreti. Hans Peer je glasno vpil, da nadvojvoda in deželni sodnik
nista njegova gospoda. Nato je deželni sodnik nekega višjega urad-
nika graščine, Wolffa Hana, curator ad lites, vprašal, če more on kot
načelnik uradov Peeru kaj zapovedati. Wolff Han je odgovoril: »Da,
da toliko, kakor drugim turjaškim služabnikom.« Nato se mu je pod
kaznijo 500 cekinov zapovedalo, naj v treh dneh Wolfingerja in Peera
zvezana pripelje na deželno vlado. On se je izgovarjal, da tega ne more
storiti, ker je gospod Vajkard Peeru zapovedal, naj nobenega človeka
ne uboga ne nadvojvode ne deželne gosposke in naj se izgovori na
njega (Vajkarda). Han se je prestrašil ostrosti sodnikove in prišel sam
s tozadevnim Peerovim pismom. Deželni sodnik mu je ukazal, naj se
takoj poda na deželno glavarstvo. Tam bo zaprt, dokler se Peer in
Wolfinger ne izročita. Ker pri Znojilšku niso dobili drugega kot
revščino, so žito iz turjaških kašč in nekaj živine iz hleva odpeljali v
škocjanski farovž. Pisar Peer, na čigar glavo je bilo razpisanih 100
gld., je menda ušel. Sigmund Egkh je prosil nadvojvodo, naj naroči
Turjaškim, da Peera in Wolfingerja pripeljejo zvezana v Ljubljano. 3.
oktobra 1598 je bilo vicedomu Egkhu in vicedomu Jožefu pl. Rabatta
zapovedano, da Vajkarda nič več ne preganjata, ker se je opravičil in
menda milosti prosil.23
Iz vsega je razvidno, da so Turjačani bili jako naklonjeni prote-
stantizmu. Vabljiva luteranska vera jih je mikala. Plemiči so se še bolj
23 Prim. Actenstücke über die Vertreibung der Prädikanten von der Pfarre S. Cantian,
v: MHK 18 (1863), 47–51.
201
