Page 207 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 207
KOZMA AHA^I^
ohranjala predvsem raba slovenščine v cerkvenem življenju. Vendar
se je do Trubarja slovenščina le občasno zapisovala, o čemer nam
pričajo nekateri ohranjeni rokopisi, od Trubarja naprej pa se je
pisala redno.
Sam besedil, zapisanih v slovenščini od Brižinskih spomenikov
dalje, ki jih lahko občudujemo dandanes, ni poznal, poznal pa je
ustno izročilo. Tu nikakor ni šlo samo za jezik preprostega ljudstva,
ampak za izročilo, ki se je negovalo v vseh slojih. Temu primeren je
bil tudi jezik, ki ga je Trubar ustvaril. S prvo slovensko knjigo Slovenci
nismo dobili kakega preprostega jezika, namenjenega samo prepro-
stim kmečkim množicam, ampak jezik, ki je ustrezal tudi in predvsem
potrebam plemstva, meščanov, duhovnikov in pridigarjev. Lahko bi
rekli, da smo dobili visoki knjižni jezik.
Pomembno dejstvo je tudi, da je Trubar svojo prvo knjigo zasnoval
kot izvirno delo na visoki teološki ravni, ki glede na svojo zgradbo
nima para v tedanji Evropi in ki je Slovence s svojim bogatim krščan-
skim sporočilom že takoj postavilo na duhovni in kulturni zemljevid
Evrope ob bok najbolj razvitim narodom.
Temeljni cilj Trubarjeve prve knjige (in vseh nadaljnjih) je bil
brez dvoma verski, vendar pa je bilo oblikovanje »Cerkve Božje
slovenskega jezika« inkorporirano v same teološke premise tega
»verskega namena«. Jezik je bil Trubarju in vsem, ki so mu sledili,
po eni strani »orodje« za doseganje ciljev, vendar so imeli tudi do
tega orodja pristen odnos. To je bil »naš jezik«, kakor so ga doživljali
tudi na podlagi prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor
14). Verski namen je torej vodil v rabo slovenskega jezika, njegova
raba pa v iskreno ljubezen do slovenskega jezika, do jezika, ki je
med drugimi svetovnimi jeziki dobil priložnost, da postane jezik,
nosilec svetopisemskega sporočila. S tega vidika verske in kulturne
dimenzije Trubarjevega velikega koraka enostavno ne moremo
ločevati.
Trubarjevega prvega katekizma, kar se tiče vsebinske zasnove v
celoti, ne moremo primerjati z nobenim evropskim katekizmom
tistega časa in tudi z nobenim poznejšim Trubarjevim katekizmom.
Gre za samostojno in premišljeno zasnovano delo, ki je z vidika
zgodovine evropskih katekizmov nadvse zanimivo tudi v vseevrop-
205
ohranjala predvsem raba slovenščine v cerkvenem življenju. Vendar
se je do Trubarja slovenščina le občasno zapisovala, o čemer nam
pričajo nekateri ohranjeni rokopisi, od Trubarja naprej pa se je
pisala redno.
Sam besedil, zapisanih v slovenščini od Brižinskih spomenikov
dalje, ki jih lahko občudujemo dandanes, ni poznal, poznal pa je
ustno izročilo. Tu nikakor ni šlo samo za jezik preprostega ljudstva,
ampak za izročilo, ki se je negovalo v vseh slojih. Temu primeren je
bil tudi jezik, ki ga je Trubar ustvaril. S prvo slovensko knjigo Slovenci
nismo dobili kakega preprostega jezika, namenjenega samo prepro-
stim kmečkim množicam, ampak jezik, ki je ustrezal tudi in predvsem
potrebam plemstva, meščanov, duhovnikov in pridigarjev. Lahko bi
rekli, da smo dobili visoki knjižni jezik.
Pomembno dejstvo je tudi, da je Trubar svojo prvo knjigo zasnoval
kot izvirno delo na visoki teološki ravni, ki glede na svojo zgradbo
nima para v tedanji Evropi in ki je Slovence s svojim bogatim krščan-
skim sporočilom že takoj postavilo na duhovni in kulturni zemljevid
Evrope ob bok najbolj razvitim narodom.
Temeljni cilj Trubarjeve prve knjige (in vseh nadaljnjih) je bil
brez dvoma verski, vendar pa je bilo oblikovanje »Cerkve Božje
slovenskega jezika« inkorporirano v same teološke premise tega
»verskega namena«. Jezik je bil Trubarju in vsem, ki so mu sledili,
po eni strani »orodje« za doseganje ciljev, vendar so imeli tudi do
tega orodja pristen odnos. To je bil »naš jezik«, kakor so ga doživljali
tudi na podlagi prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor
14). Verski namen je torej vodil v rabo slovenskega jezika, njegova
raba pa v iskreno ljubezen do slovenskega jezika, do jezika, ki je
med drugimi svetovnimi jeziki dobil priložnost, da postane jezik,
nosilec svetopisemskega sporočila. S tega vidika verske in kulturne
dimenzije Trubarjevega velikega koraka enostavno ne moremo
ločevati.
Trubarjevega prvega katekizma, kar se tiče vsebinske zasnove v
celoti, ne moremo primerjati z nobenim evropskim katekizmom
tistega časa in tudi z nobenim poznejšim Trubarjevim katekizmom.
Gre za samostojno in premišljeno zasnovano delo, ki je z vidika
zgodovine evropskih katekizmov nadvse zanimivo tudi v vseevrop-
205
