Page 232 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 232
RAZPRAVE, [TUDIJE
pismo s 13. marca 1557. V njem omenja, da mu je Bullinger poslal
knjižico z njegovo versko razpravo, nad katero ni imel pripomb.
Njemu in vsem drugim predstavnikom »helvetske« cerkve se opra-
vičuje zaradi lažnih govoric, češ da je javno s prižnice preklel vse
zwinglijevce in jih zmerjal za krivoverce. Čeprav jim je bil Trubar
naklonjen, je v vprašanju evharistije povzel Luthrovo trditev, da je pri
evharistiji Kristus resnično navzoč v kruhu in vinu in da nista samo
znamenji. Za Trubarja je to majhna razlika, ki preprostim ljudem ne
koristi. 6 Želel si je namreč zavezništva med reformiranimi Cerkvami.
V teh pismih se spozna širina Trubarjeve in Bullingerjeve osebno-
sti. V času hudih verskih bojev, ko je bilo to, v kar veruješ, pomemb-
nejše od življenja, je bil pogovor z drugače mislečimi in verujočimi
znamenje velikega poguma in humanizma. Pogovora, v katerem
sogovorniki drug drugega spoštujejo, poslušajo in po možnosti tudi
upoštevajo pripombe, so zmožni le največji humanisti. Ti so sposobni
sklepati dogovore. Leta 1549 se je Heinrichu Bullingerju posrečilo z
Jeanom Calvinom skleniti kompromisni sporazum Consensus Tiguri-
nus, ki glede evharistije sprejema omiljene kalvinistične formulacije.
S tem so bili postavljeni temelji zedinjenjene švicarske reformirane
Cerkve in skupne veroizpovedi zwinglijevcev in švicarskih kalvinistov
iz leta 1562, ki ima naslov Confessio helvetica posterior.7
Zanimivo je tudi, da so študentje iz slovenskih dežel študirali tako
na območju švicarske reformacije kot tudi na območju augsburške
veroizpovedi. V matrikah baselske univerze je veliko študentov, ki so
obiskovali tudi univerzi v Tübingenu in Leipzigu. Čeprav obstajajo
univerzitetne matrike, pa ni celostnega pregleda nad študenti. Vsi
izpisani podatki niso popolni. Nekateri vpisani nikoli niso študirali.
Vpisali so se samo zato, da bi uživali univerzitetne privilegije na
področju davčne prostosti in sodnih zadev. Težko je verjeti, da je
nekdanji koprski škof Peter Pavel Vergerij ml. študiral na baselski
univerzi. Ob vpisu leta 1549 je bil namreč star že 52 let.8 Bili so tudi
takšni, ki so hodili na univerzo, pa se sploh niso vpisali v matrike.
6 Prav tam.
7 Zgodovina cerkve 3, Reformacija in protireformacija (1500–1715), str. 102, 195.
8 Hans Georg Wackernagel, Die Matrikel der Universität Basel, II. 1532/33–1600/01,
Basel 1956, str .40–44.
230
pismo s 13. marca 1557. V njem omenja, da mu je Bullinger poslal
knjižico z njegovo versko razpravo, nad katero ni imel pripomb.
Njemu in vsem drugim predstavnikom »helvetske« cerkve se opra-
vičuje zaradi lažnih govoric, češ da je javno s prižnice preklel vse
zwinglijevce in jih zmerjal za krivoverce. Čeprav jim je bil Trubar
naklonjen, je v vprašanju evharistije povzel Luthrovo trditev, da je pri
evharistiji Kristus resnično navzoč v kruhu in vinu in da nista samo
znamenji. Za Trubarja je to majhna razlika, ki preprostim ljudem ne
koristi. 6 Želel si je namreč zavezništva med reformiranimi Cerkvami.
V teh pismih se spozna širina Trubarjeve in Bullingerjeve osebno-
sti. V času hudih verskih bojev, ko je bilo to, v kar veruješ, pomemb-
nejše od življenja, je bil pogovor z drugače mislečimi in verujočimi
znamenje velikega poguma in humanizma. Pogovora, v katerem
sogovorniki drug drugega spoštujejo, poslušajo in po možnosti tudi
upoštevajo pripombe, so zmožni le največji humanisti. Ti so sposobni
sklepati dogovore. Leta 1549 se je Heinrichu Bullingerju posrečilo z
Jeanom Calvinom skleniti kompromisni sporazum Consensus Tiguri-
nus, ki glede evharistije sprejema omiljene kalvinistične formulacije.
S tem so bili postavljeni temelji zedinjenjene švicarske reformirane
Cerkve in skupne veroizpovedi zwinglijevcev in švicarskih kalvinistov
iz leta 1562, ki ima naslov Confessio helvetica posterior.7
Zanimivo je tudi, da so študentje iz slovenskih dežel študirali tako
na območju švicarske reformacije kot tudi na območju augsburške
veroizpovedi. V matrikah baselske univerze je veliko študentov, ki so
obiskovali tudi univerzi v Tübingenu in Leipzigu. Čeprav obstajajo
univerzitetne matrike, pa ni celostnega pregleda nad študenti. Vsi
izpisani podatki niso popolni. Nekateri vpisani nikoli niso študirali.
Vpisali so se samo zato, da bi uživali univerzitetne privilegije na
področju davčne prostosti in sodnih zadev. Težko je verjeti, da je
nekdanji koprski škof Peter Pavel Vergerij ml. študiral na baselski
univerzi. Ob vpisu leta 1549 je bil namreč star že 52 let.8 Bili so tudi
takšni, ki so hodili na univerzo, pa se sploh niso vpisali v matrike.
6 Prav tam.
7 Zgodovina cerkve 3, Reformacija in protireformacija (1500–1715), str. 102, 195.
8 Hans Georg Wackernagel, Die Matrikel der Universität Basel, II. 1532/33–1600/01,
Basel 1956, str .40–44.
230
