Page 281 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 281
BILO JE POVEDANO
Franjo Bu~ar
O POVEZAVAH PROTESTANTOV
NA HRVA[KEM IN SLOVENSKEM
Pojasnilo
Franjo Bučar (1866–1946), po očetu slovenskega rodu, sodi med
hrvaške znanstvenike, ki so proti koncu 19. stoletja in v začetku 20.
stoletja opravili temeljne raziskave o hrvaški reformaciji. Pri tem so
odkrivali, tako kot že ljubljanski evangeličanski duhovnik in razisko-
valec Ludwig Theodor Elze, številne povezave v delovanju hrvaških
in slovenskih protestantov. Napisal je med drugim knjigo Povijest
reformacije i protureformacije u Međimurju Varaždin 1913), za Slovence
pa je pomembna zlasti knjiga Povijest hrvatske protestantske književnosti,
ki jo je objavila Matica hrvatska v Zagrebu leta 1910. Bučar se je pri
pisanju te knjige oprl na znamenito delo Ivana Kostrenčića (Urkund-
liche Beiträge zur geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in
den Jahren 1559–1565, Dunaj 1874) in na zapiske, ki mu jih je odstopil
Kostrenčić. Črpal je tudi neposredno iz arhivskega gradiva (pisma,
listine, poročila in drugo) iz časa delovanja Ungnadovega biblijskega
zavoda v Urachu, ki je shranjeno v univerzitetni knjižnici v Tübingenu
(Slavischer Bücherdruck, 4 fascikli). Veliko podatkov in opozoril je našel
v Elzejevih objavljenih delih in v rokopisnem gradivu v njegovi
zapuščini, shranjeni v Gradcu. Uporabljal je Slavo vojvodine Kranjske
Janeza Vajkarda Valvasorja. Med slovenskimi preučevalci in publicisti
je upošteval predvsem Antona Aškerca, Avgusta Dimitza, Karla Gla-
serja, Ivana Laha (1908), Josipa Grudna, Leopolda Podlogarja in Frana
Vidica. Zajemal je iz Trubarjevega zbornika (1908), ne pa iz mono-
grafskih razprav o Trubarju (1908) mladih slovenistov Franceta
Kidriča in Ivana Prijatelja. V knjigi o protestantski književnosti kot
temelju za uveljavljanje nove veroizpovedi je najprej orisal začetek
279
Franjo Bu~ar
O POVEZAVAH PROTESTANTOV
NA HRVA[KEM IN SLOVENSKEM
Pojasnilo
Franjo Bučar (1866–1946), po očetu slovenskega rodu, sodi med
hrvaške znanstvenike, ki so proti koncu 19. stoletja in v začetku 20.
stoletja opravili temeljne raziskave o hrvaški reformaciji. Pri tem so
odkrivali, tako kot že ljubljanski evangeličanski duhovnik in razisko-
valec Ludwig Theodor Elze, številne povezave v delovanju hrvaških
in slovenskih protestantov. Napisal je med drugim knjigo Povijest
reformacije i protureformacije u Međimurju Varaždin 1913), za Slovence
pa je pomembna zlasti knjiga Povijest hrvatske protestantske književnosti,
ki jo je objavila Matica hrvatska v Zagrebu leta 1910. Bučar se je pri
pisanju te knjige oprl na znamenito delo Ivana Kostrenčića (Urkund-
liche Beiträge zur geschichte der protestantischen Literatur der Südslaven in
den Jahren 1559–1565, Dunaj 1874) in na zapiske, ki mu jih je odstopil
Kostrenčić. Črpal je tudi neposredno iz arhivskega gradiva (pisma,
listine, poročila in drugo) iz časa delovanja Ungnadovega biblijskega
zavoda v Urachu, ki je shranjeno v univerzitetni knjižnici v Tübingenu
(Slavischer Bücherdruck, 4 fascikli). Veliko podatkov in opozoril je našel
v Elzejevih objavljenih delih in v rokopisnem gradivu v njegovi
zapuščini, shranjeni v Gradcu. Uporabljal je Slavo vojvodine Kranjske
Janeza Vajkarda Valvasorja. Med slovenskimi preučevalci in publicisti
je upošteval predvsem Antona Aškerca, Avgusta Dimitza, Karla Gla-
serja, Ivana Laha (1908), Josipa Grudna, Leopolda Podlogarja in Frana
Vidica. Zajemal je iz Trubarjevega zbornika (1908), ne pa iz mono-
grafskih razprav o Trubarju (1908) mladih slovenistov Franceta
Kidriča in Ivana Prijatelja. V knjigi o protestantski književnosti kot
temelju za uveljavljanje nove veroizpovedi je najprej orisal začetek
279
