Page 297 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 297
ANA PANCE
titete. Poleg tega, da so bili člani verske skupnosti Madžari in zato
pripadniki narodnostne manjšine, jih je od okolja ločevala tudi
posebna vera, ki jih še danes povezuje z matično cerkvijo na Ma-
džarskem. Zavedali so se svoje drugačnosti in svoje identitete niso
želeli izgubiti, hkrati pa so se zavedali pomembnosti medsebojnega
povezovanja z okolico na vseh področjih, tudi pri sodelovanju z
različnimi verskimi skupnostmi. Zato je zdaj v Prekmurju mogoče
zaznati precejšnjo mero tolerantnosti tako do različnih narodnosti
kot tudi do različnih verstev. Verjetno je k temu pripomogla tudi lega
pokrajine, ki meji na tri države. Ljudje so navajeni živeti z različnostjo
in sprejemati novosti. Reformirana skupnost je v zelo dobrih odnosih
tako z evangeličani kot tudi s katoličani.
Majhne razlike v obredju in teologiji se jim ne zdijo tako po-
membne, da bi delovale razdiralno. Radi poudarijo, da je več skup-
nega, kot je razlik, in da gre navsezadnje za istega Boga. Ugotovimo
lahko, da so se razlike od nastanka prvih protestantizmov pa do
danes zmanjšale, tako med različnimi protestantizmi kot tudi med
njimi in Rimskokatoliško cerkvijo. RKC se je s podanašnjenjem
(aggiornamento) vendarle nekoliko notranje liberalizirala in se neko-
liko odpovedala svojemu nekdanjemu monopolu nad moralo in vero,
vendar je v primerjavi z zgodovinskimi protestantizmi še vedno zelo
nazadnjaška. Medtem ko je pri reformiranih skupnostih mogoče
opaziti, da so nekoliko omilile v preteklosti sporno doktrino o
predestinaciji, pa lahko v primeru naše skupnosti celo rečemo, da je
izginila iz teologije. Prav tako verjetno katoliška doktrina o trans-
substanciaciji, ki je razdelila prve protestante in katoličane, v seda-
njem času nima več pomena. Sedanje razlike so bolj posledica loče-
nega razvoja različnih verskih paradigem in različnih dejavnikov, ki
so jih zaznamovali.
Reformatorska krščanska skupnost v Sloveniji se je ohranila prav
do danes in vse kaže, da se bo tudi v prihodnje, saj število članov
celo narašča. Skupnost ima sicer precej finančnih omejitev, vendar
je polna novih načrtov za prihodnost in ima dovolj ambicioznih
članov, ki skrbijo za njeno delovanje in razvoj. Način, kako so mi
opisovali svojo skupnost, cerkev in bogoslužje, pa je izražal ponos,
da so člani reformirane Cerkve. Poleg zavednega in spoštljivega
295
titete. Poleg tega, da so bili člani verske skupnosti Madžari in zato
pripadniki narodnostne manjšine, jih je od okolja ločevala tudi
posebna vera, ki jih še danes povezuje z matično cerkvijo na Ma-
džarskem. Zavedali so se svoje drugačnosti in svoje identitete niso
želeli izgubiti, hkrati pa so se zavedali pomembnosti medsebojnega
povezovanja z okolico na vseh področjih, tudi pri sodelovanju z
različnimi verskimi skupnostmi. Zato je zdaj v Prekmurju mogoče
zaznati precejšnjo mero tolerantnosti tako do različnih narodnosti
kot tudi do različnih verstev. Verjetno je k temu pripomogla tudi lega
pokrajine, ki meji na tri države. Ljudje so navajeni živeti z različnostjo
in sprejemati novosti. Reformirana skupnost je v zelo dobrih odnosih
tako z evangeličani kot tudi s katoličani.
Majhne razlike v obredju in teologiji se jim ne zdijo tako po-
membne, da bi delovale razdiralno. Radi poudarijo, da je več skup-
nega, kot je razlik, in da gre navsezadnje za istega Boga. Ugotovimo
lahko, da so se razlike od nastanka prvih protestantizmov pa do
danes zmanjšale, tako med različnimi protestantizmi kot tudi med
njimi in Rimskokatoliško cerkvijo. RKC se je s podanašnjenjem
(aggiornamento) vendarle nekoliko notranje liberalizirala in se neko-
liko odpovedala svojemu nekdanjemu monopolu nad moralo in vero,
vendar je v primerjavi z zgodovinskimi protestantizmi še vedno zelo
nazadnjaška. Medtem ko je pri reformiranih skupnostih mogoče
opaziti, da so nekoliko omilile v preteklosti sporno doktrino o
predestinaciji, pa lahko v primeru naše skupnosti celo rečemo, da je
izginila iz teologije. Prav tako verjetno katoliška doktrina o trans-
substanciaciji, ki je razdelila prve protestante in katoličane, v seda-
njem času nima več pomena. Sedanje razlike so bolj posledica loče-
nega razvoja različnih verskih paradigem in različnih dejavnikov, ki
so jih zaznamovali.
Reformatorska krščanska skupnost v Sloveniji se je ohranila prav
do danes in vse kaže, da se bo tudi v prihodnje, saj število članov
celo narašča. Skupnost ima sicer precej finančnih omejitev, vendar
je polna novih načrtov za prihodnost in ima dovolj ambicioznih
članov, ki skrbijo za njeno delovanje in razvoj. Način, kako so mi
opisovali svojo skupnost, cerkev in bogoslužje, pa je izražal ponos,
da so člani reformirane Cerkve. Poleg zavednega in spoštljivega
295
