Page 292 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 292
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Cerkve v mnogih deželah, ne le v Švici, temveč tudi na Škotskem,
Madžarskem, v Franciji in na Poljskem. Je druga najbolj vplivna in
priznana veroizpoved med reformiranci, takoj za Heidelberškim kate-
kizmom. Toda Druge helvetske veroizpovedi še ni mogoče dobiti v sloven-
ščini, zato sem za analizo uporabila angleški prevod, ki je dosegljiv
na spletni strani.
Bullinger v svoji Drugi helvetski veroizpovedi poudarja, da znakov
predestiniranosti ne smemo iskati zunaj Kristusa. Edini kazalec
izbranosti je resnična močna in seveda pravilna vera. Božje milosti
se ne da nikakor pridobiti, ne z dobrimi deli ne z molitvijo. Dobra
dela so plod prave vere in hvaležnosti ljudi, ki se zavedajo svoje silne
bede in grešnosti ter so hvaležni Jezusu Kristusu za veliko žrtev ter
posredovanje pri Bogu ter za prenavljanje svojih vernikov s Svetim
Duhom. Vse, kar delajo ljudje dobrega, mora biti v Božjo slavo. S
Svetim Duhom presvetljeni ljudje se tudi zavedajo svojih grehov in
jih iskreno in iz srca obžalujejo. Le zares iskreno obžalovanje prinese
tudi odpuščanje. Pa tudi resnično obžalovanje je dar Boga in ne
plod človekovega truda. Grehe je treba priznati Bogu, vendar ne
v takšni spovedi, kot jo poznajo rimokatoličani. Pripadniki refor-
miranih Cerkev imajo skupinske spovedi ali pa se posameznik
sam zaupa Bogu, brez posrednikov. Grehov ne more odpuščati
človek. Ker je veroizpoved iz 16. stoletja, ostro napada odpustke in
papeža ter duhovnike, ki so veljali za posrednike med Bogom in
človekom.
V bogoslužju in načinu delovanja reformiranih verskih skupno-
sti je mogoče zaznati dve izraziti značilnosti: skromnost in prepro-
stost stavb in obredja ter svoboda pri organiziranju cerkvenega
življenja. V katekizmih so postavljene le nekatere smernice, ki jih je
treba upoštevati, na primer zmernost, skromnost, poudarek na
duhovnosti in Božji besedi, konkretne odločitve o bogoslužju pa so
v rokah posameznih Cerkev. Pri vseh obredih se je treba skrbno
varovati magijskih prvin, razkošja, blišča in drugih nepravilnosti,
ki usmerijo pozornost stran od bistva, torej od čaščenja Boga; člani
reformiranih Cerkev priznavajo le skromne obrede, ki niso v na-
sprotju z Biblijo.
290
Cerkve v mnogih deželah, ne le v Švici, temveč tudi na Škotskem,
Madžarskem, v Franciji in na Poljskem. Je druga najbolj vplivna in
priznana veroizpoved med reformiranci, takoj za Heidelberškim kate-
kizmom. Toda Druge helvetske veroizpovedi še ni mogoče dobiti v sloven-
ščini, zato sem za analizo uporabila angleški prevod, ki je dosegljiv
na spletni strani.
Bullinger v svoji Drugi helvetski veroizpovedi poudarja, da znakov
predestiniranosti ne smemo iskati zunaj Kristusa. Edini kazalec
izbranosti je resnična močna in seveda pravilna vera. Božje milosti
se ne da nikakor pridobiti, ne z dobrimi deli ne z molitvijo. Dobra
dela so plod prave vere in hvaležnosti ljudi, ki se zavedajo svoje silne
bede in grešnosti ter so hvaležni Jezusu Kristusu za veliko žrtev ter
posredovanje pri Bogu ter za prenavljanje svojih vernikov s Svetim
Duhom. Vse, kar delajo ljudje dobrega, mora biti v Božjo slavo. S
Svetim Duhom presvetljeni ljudje se tudi zavedajo svojih grehov in
jih iskreno in iz srca obžalujejo. Le zares iskreno obžalovanje prinese
tudi odpuščanje. Pa tudi resnično obžalovanje je dar Boga in ne
plod človekovega truda. Grehe je treba priznati Bogu, vendar ne
v takšni spovedi, kot jo poznajo rimokatoličani. Pripadniki refor-
miranih Cerkev imajo skupinske spovedi ali pa se posameznik
sam zaupa Bogu, brez posrednikov. Grehov ne more odpuščati
človek. Ker je veroizpoved iz 16. stoletja, ostro napada odpustke in
papeža ter duhovnike, ki so veljali za posrednike med Bogom in
človekom.
V bogoslužju in načinu delovanja reformiranih verskih skupno-
sti je mogoče zaznati dve izraziti značilnosti: skromnost in prepro-
stost stavb in obredja ter svoboda pri organiziranju cerkvenega
življenja. V katekizmih so postavljene le nekatere smernice, ki jih je
treba upoštevati, na primer zmernost, skromnost, poudarek na
duhovnosti in Božji besedi, konkretne odločitve o bogoslužju pa so
v rokah posameznih Cerkev. Pri vseh obredih se je treba skrbno
varovati magijskih prvin, razkošja, blišča in drugih nepravilnosti,
ki usmerijo pozornost stran od bistva, torej od čaščenja Boga; člani
reformiranih Cerkev priznavajo le skromne obrede, ki niso v na-
sprotju z Biblijo.
290
