Page 293 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 293
ANA PANCE
Delovanje reformatorske krščanske skupnosti na Slovenskem
Da bi dobila boljšo predstavo o dejanskem delovanju reformirane
skupnosti, sem odšla v Motvarjevce, kjer je sedež skupnosti. Priso-
stvovala sem pri njihovem nedeljskem bogoslužju, ki je sicer potekalo
v madžarskem jeziku, vendar mi je predsednik skupnosti, Geza
Puhan, sproti prevajal vsebino. Nato sem z gospodom Puhanom
izvedla intervju, sodeloval pa je tudi Geza Dora, član prezbiterija.
Člani skupnosti so me sprejeli zelo lepo in so mi rade volje posredovali
informacije o njihovi skupnosti, njenem delovanju in načrtih. Bila
sem kar nekoliko presenečena, saj je skupnost, ki obsega približno
600 članov, še zelo živa in dejavna, predvsem pa ima precej načrtov za
prihodnost, ki bodo, če bodo uresničeni, mnogo prispevali k boljši
povezanosti skupnosti in k živahnejšemu delovanju.
Organiziranost skupnosti
Reformatorska krščanska skupnost v Sloveniji je bila med prvimi,
ki se je registrirala pri Uradu RS za verske skupnosti. Pri tem ji je zelo
pomagal duhovnik z Madžarske, ki je v letih po osamosvojitvi skrbel
za duhovno oskrbo v Sloveniji živečih reformirancev, saj jim je poma-
gal pripraviti statut in druge dokumente, potrebne za registracijo.
Skupnost ima svojega predsednika. Njegova naloga je, da zastopa
versko skupnost pri upravnih organih in pri Uradu RS za verske
skupnosti. Funkcija je laična, vendar nadvse pomembna za skup-
nost; ta namreč nima svojega duhovnika, ki bi jo zastopal. Poleg
predsednika je izredno pomemben prezbiterij, v katerem so prav tako
laični predstavniki skupnosti. Prezbiterij skrbi, da vse cerkvene dejav-
nosti, prazniki, bogoslužja ter ekumenska srečanja potekajo v usta-
ljenem redu. Člani prezbiterija skrbijo za cerkvene objekte, zato bi
jih na splošno lahko označili kot skrbnike verske občine. Prezbiterij
je bil pomemben zlasti še v času, ko skupnost ni imela duhovniške
oskrbe ter se je morala ohranjati in vzdrževati sama. Reformirane
Cerkve so prav zaradi institucije prezbiterija lažje preživele čase, ko je
bilo njihovo delovanje omejevano ali onemogočeno. Skupnosti so se
pogosto znašle in se zasilno organizirale same, brez duhovnika. V
nekaterih deželah se kalvinske ali reformirane Cerkve imenujejo kar
»prezbiterijanske«.
291
Delovanje reformatorske krščanske skupnosti na Slovenskem
Da bi dobila boljšo predstavo o dejanskem delovanju reformirane
skupnosti, sem odšla v Motvarjevce, kjer je sedež skupnosti. Priso-
stvovala sem pri njihovem nedeljskem bogoslužju, ki je sicer potekalo
v madžarskem jeziku, vendar mi je predsednik skupnosti, Geza
Puhan, sproti prevajal vsebino. Nato sem z gospodom Puhanom
izvedla intervju, sodeloval pa je tudi Geza Dora, član prezbiterija.
Člani skupnosti so me sprejeli zelo lepo in so mi rade volje posredovali
informacije o njihovi skupnosti, njenem delovanju in načrtih. Bila
sem kar nekoliko presenečena, saj je skupnost, ki obsega približno
600 članov, še zelo živa in dejavna, predvsem pa ima precej načrtov za
prihodnost, ki bodo, če bodo uresničeni, mnogo prispevali k boljši
povezanosti skupnosti in k živahnejšemu delovanju.
Organiziranost skupnosti
Reformatorska krščanska skupnost v Sloveniji je bila med prvimi,
ki se je registrirala pri Uradu RS za verske skupnosti. Pri tem ji je zelo
pomagal duhovnik z Madžarske, ki je v letih po osamosvojitvi skrbel
za duhovno oskrbo v Sloveniji živečih reformirancev, saj jim je poma-
gal pripraviti statut in druge dokumente, potrebne za registracijo.
Skupnost ima svojega predsednika. Njegova naloga je, da zastopa
versko skupnost pri upravnih organih in pri Uradu RS za verske
skupnosti. Funkcija je laična, vendar nadvse pomembna za skup-
nost; ta namreč nima svojega duhovnika, ki bi jo zastopal. Poleg
predsednika je izredno pomemben prezbiterij, v katerem so prav tako
laični predstavniki skupnosti. Prezbiterij skrbi, da vse cerkvene dejav-
nosti, prazniki, bogoslužja ter ekumenska srečanja potekajo v usta-
ljenem redu. Člani prezbiterija skrbijo za cerkvene objekte, zato bi
jih na splošno lahko označili kot skrbnike verske občine. Prezbiterij
je bil pomemben zlasti še v času, ko skupnost ni imela duhovniške
oskrbe ter se je morala ohranjati in vzdrževati sama. Reformirane
Cerkve so prav zaradi institucije prezbiterija lažje preživele čase, ko je
bilo njihovo delovanje omejevano ali onemogočeno. Skupnosti so se
pogosto znašle in se zasilno organizirale same, brez duhovnika. V
nekaterih deželah se kalvinske ali reformirane Cerkve imenujejo kar
»prezbiterijanske«.
291
