Page 304 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 304
RAZGLEDI, VPOGLEDI
Geza Puhan: Ne, danes ga ni bilo. Ponavadi je.
Geza Dora: Gospodova večerja? Ob večjih praznikih obvezno, vmes
pa tudi, vsak drugi mesec. Poteka pa tako, da vsak vernik prejme
košček kruha (kvašenega, op. spraševalke) in vino.
Ana Pance: Kateri so vaši največji prazniki in kako jih praznujete?
Geza Dora: Božič, velika noč, dan reformacije, binkošti, nekdaj tudi
veliki petek. In praznik novega kruha, prvo nedeljo v avgustu, ko se
zahvalimo za žetev, torej za novi kruh.
Geza Puhan: Problem je spet v tem, da nimamo lastnega duhov-
nika. Če bi ga imeli, bi bilo vse cerkveno življenje zelo drugačno. Tako
se moramo prilagajati urniku sedanjega duhovnika in izkoriščati
možnosti, ki so nam trenutno dane. Zato si res želimo svojega duhov-
nika, ki bi znal slovensko in bi v slovenščini opravljal tudi bogoslužje.
Geza Dora: Jezik nas trenutno še zavira. Če bi naš dušni pastir
obvladal slovenski jezik, bi imeli še več pripadnikov. Dosti več pri-
padnikov! Zato je naš cilj pridobiti duhovnika, ki bo govoril slo-
vensko. Bogoslužja bi tako lahko potekala tako v slovenščini kot tudi
v madžarščini. Vem, da je mnogo vernikov, tako katoličanov kot
evangeličanov, zainteresiranih za naša bogoslužja, pa žal ne razumejo
jezika.
Ana Pance: To sem vas tudi nameravala vprašati. Torej menite, da
je »madžarskost« vaše verske skupnosti ovira za pridobivanje novih
članov med slovenskim prebivalstvom?
Geza Puhan: Ovira je, ker sedanji duhovnik ne zna slovensko. Tudi
v preteklosti smo imeli s tem mnogo težav. Na žalost se do zdaj še ni
našel noben pripadnik naše verske skupnosti, ali fant ali dekle, ki bi
se odločil za duhovniški poklic. Šolanje bi lahko opravil v Budimpešti,
Ženevi, Debrecenu ali Papi. To so zelo velike fakultete, ki jih obi-
skujejo študentje z vsega sveta. Trenutno si obetamo pomoč mladega
duhovniškega para, kot sem že omenil, oba še študirata, želeli bi, da
bi se nastanila v Sloveniji. Ona naj bi delovala na tej strani meje, on
pa na Madžarskem. Sedanji duhovnik pa bi bil gotovo pri uvajanju
novega duhovnika ali duhovnice v zelo veliko pomoč.
Ana Pance: Kakšni so sicer odnosi med vašo skupnostjo in ma-
džarsko reformirano cerkvijo? Kakšni so bili v preteklosti in kakšni
so danes?
302
Geza Puhan: Ne, danes ga ni bilo. Ponavadi je.
Geza Dora: Gospodova večerja? Ob večjih praznikih obvezno, vmes
pa tudi, vsak drugi mesec. Poteka pa tako, da vsak vernik prejme
košček kruha (kvašenega, op. spraševalke) in vino.
Ana Pance: Kateri so vaši največji prazniki in kako jih praznujete?
Geza Dora: Božič, velika noč, dan reformacije, binkošti, nekdaj tudi
veliki petek. In praznik novega kruha, prvo nedeljo v avgustu, ko se
zahvalimo za žetev, torej za novi kruh.
Geza Puhan: Problem je spet v tem, da nimamo lastnega duhov-
nika. Če bi ga imeli, bi bilo vse cerkveno življenje zelo drugačno. Tako
se moramo prilagajati urniku sedanjega duhovnika in izkoriščati
možnosti, ki so nam trenutno dane. Zato si res želimo svojega duhov-
nika, ki bi znal slovensko in bi v slovenščini opravljal tudi bogoslužje.
Geza Dora: Jezik nas trenutno še zavira. Če bi naš dušni pastir
obvladal slovenski jezik, bi imeli še več pripadnikov. Dosti več pri-
padnikov! Zato je naš cilj pridobiti duhovnika, ki bo govoril slo-
vensko. Bogoslužja bi tako lahko potekala tako v slovenščini kot tudi
v madžarščini. Vem, da je mnogo vernikov, tako katoličanov kot
evangeličanov, zainteresiranih za naša bogoslužja, pa žal ne razumejo
jezika.
Ana Pance: To sem vas tudi nameravala vprašati. Torej menite, da
je »madžarskost« vaše verske skupnosti ovira za pridobivanje novih
članov med slovenskim prebivalstvom?
Geza Puhan: Ovira je, ker sedanji duhovnik ne zna slovensko. Tudi
v preteklosti smo imeli s tem mnogo težav. Na žalost se do zdaj še ni
našel noben pripadnik naše verske skupnosti, ali fant ali dekle, ki bi
se odločil za duhovniški poklic. Šolanje bi lahko opravil v Budimpešti,
Ženevi, Debrecenu ali Papi. To so zelo velike fakultete, ki jih obi-
skujejo študentje z vsega sveta. Trenutno si obetamo pomoč mladega
duhovniškega para, kot sem že omenil, oba še študirata, želeli bi, da
bi se nastanila v Sloveniji. Ona naj bi delovala na tej strani meje, on
pa na Madžarskem. Sedanji duhovnik pa bi bil gotovo pri uvajanju
novega duhovnika ali duhovnice v zelo veliko pomoč.
Ana Pance: Kakšni so sicer odnosi med vašo skupnostjo in ma-
džarsko reformirano cerkvijo? Kakšni so bili v preteklosti in kakšni
so danes?
302
