Page 309 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik V (2009), številki 9-10, ISSN 1408-8363
P. 309
Violeta Vladimira Mesari~ Jazbin{ek
POGLED NA @ENSKO
skozi o~i reformatorjev – in skozi o~i ‘enske reformatorke
Ko sem omenila kolegu, da so me povabili k pripravi predavanja o
tem, kako je z žensko v reformaciji,* mi je predlagal, naj se držim
pravila »Veni, vidi, vici«, ali če Cezarjev izrek prilagodim svojim
okoliščinam: preprosto pridem, se na kratko pokažem (publiki) in
grem. Ker bi to bilo najbrž eno najkrajših predavanj v zgodovini, vsaj
kar se tiče izbrane teme, pa tudi prireditelj in občinstvo najbrž ne bi
bila ravno navdušena nad tako izvedbo predavanja, tega nisem storila.
Priznati pa moram, da mi je ideja zanimiva in celo všečna, saj ne gre
zanemariti dejstva, da ženska – duhovnica, ki lahko svobodno govori
pred občinstvom, že samo s svojo osebo ponuja odgovor na vprašanje:
»Kako je z žensko v reformaciji?«.
Reformacija je vrnila ženski tisto vlogo, ki ji je bila dana in ji
pripada od samega začetka, upam si trditi, od samega stvrajenja.
Postavila jo je kot enakopravno partnerko ob bok moškemu: v dru-
žini, v svetu in v Cerkvi. Namenoma se bom izognila govorjenju o
vzrokih, ki so pripeljali do reformacije, in o gibanju samem, vsekakor
pa bom ostala pri Svetem pismu, ki ga je reformacija postavila za vir,
merilo in temelj verovanja.
Obstaja kar nekaj teorij in še več šal na temo »Stvarjenje človeka«
in ponavadi, vsaj pri šalah je tako, da ženske potegnemo krajši konec.
Ni pa to pravilo!
Če bi morali v hipu odgovoriti na prastaro vprašanje: »Kaj je bilo
prej, kura ali jajce?«, bi najbrž težko našli pravi odgovor. Toda, če bi
vas, ne glede na vaše poznavanje Svetega pisma, vprašala, kdo je bil
* Objavljamo besedilo predavanja na Muzejskem večeru v Mariboru 12. 9. 2008.
307
POGLED NA @ENSKO
skozi o~i reformatorjev – in skozi o~i ‘enske reformatorke
Ko sem omenila kolegu, da so me povabili k pripravi predavanja o
tem, kako je z žensko v reformaciji,* mi je predlagal, naj se držim
pravila »Veni, vidi, vici«, ali če Cezarjev izrek prilagodim svojim
okoliščinam: preprosto pridem, se na kratko pokažem (publiki) in
grem. Ker bi to bilo najbrž eno najkrajših predavanj v zgodovini, vsaj
kar se tiče izbrane teme, pa tudi prireditelj in občinstvo najbrž ne bi
bila ravno navdušena nad tako izvedbo predavanja, tega nisem storila.
Priznati pa moram, da mi je ideja zanimiva in celo všečna, saj ne gre
zanemariti dejstva, da ženska – duhovnica, ki lahko svobodno govori
pred občinstvom, že samo s svojo osebo ponuja odgovor na vprašanje:
»Kako je z žensko v reformaciji?«.
Reformacija je vrnila ženski tisto vlogo, ki ji je bila dana in ji
pripada od samega začetka, upam si trditi, od samega stvrajenja.
Postavila jo je kot enakopravno partnerko ob bok moškemu: v dru-
žini, v svetu in v Cerkvi. Namenoma se bom izognila govorjenju o
vzrokih, ki so pripeljali do reformacije, in o gibanju samem, vsekakor
pa bom ostala pri Svetem pismu, ki ga je reformacija postavila za vir,
merilo in temelj verovanja.
Obstaja kar nekaj teorij in še več šal na temo »Stvarjenje človeka«
in ponavadi, vsaj pri šalah je tako, da ženske potegnemo krajši konec.
Ni pa to pravilo!
Če bi morali v hipu odgovoriti na prastaro vprašanje: »Kaj je bilo
prej, kura ali jajce?«, bi najbrž težko našli pravi odgovor. Toda, če bi
vas, ne glede na vaše poznavanje Svetega pisma, vprašala, kdo je bil
* Objavljamo besedilo predavanja na Muzejskem večeru v Mariboru 12. 9. 2008.
307
