Page 14 - Studia Universitatis Hereditati, vol 8(1) (2020)
P. 14
obna kamenodobna arheologija kot tudi teore- se je povsod prevzela francoska kulturna (in tudi
tična arheologija. tipološka) terminologija (Beyries 1987, 5).
hereditati
Ker do sredine 19. stoletja ni bilo razisko- Po de Mortilletu je prve poskuse sistemati-
valne metodologije oziroma arheološke teorije ke opisovanja (in razlaganja) moustériena v Fran-
(oziroma sploh ni bilo prazgodovinske arheolo- ciji v začetku tega stoletja objavil Victor Com-
gije kot take), ki bi omogočala opisovanje kamni- mont, ki je raziskoval paleolitik pokrajine ob
tih orodij onkraj lapidarnih etnografskih para- reki Sommi v severni Franciji. Na osnovi svo-
lel in funkcionalnih hipotez, postavljenih na jih opazovanj rečnih teras in puhlic ter tedaj po-
osnovi njihove oblike, so kulturne delitve mlaj- znane in popularne sheme alpskih poledenitev
šega pleistocena, oziroma najdišč, temeljile pred- je sestavil kronološki sistem razvoja francoske-
vsem na analizah favnističnih ostankov. Tako je ga moustériena. Definiral je obstoj »toplodob-
prelomni interpretacijski okvir leta 1869 ustva- nega« moustériena, ki ga je zaznamovala pri-
ril Gabriel de Mortillet, ko je po paleontolo- sotnost toplodobne favne in ki naj bi obstajal v
ških shemah Edouarda Larteta opisal franco- zadnjem interglacialu (moustérien à faune cha-
ski paleolitik – njegov opis je prvi temeljil samo ude). Temu naj bi sledil starejši moustérien (mo-
na stratigrafskih opazovanjih in opisovanjih ar- ustérien ancien), za katerega naj bi bili značilni
heoloških ostankov. Po najdišču iz vasi Peyzac- veliki levallois odbitki, trikotni pestnjaki, strgala
-le-Moustier v doline reke Vézère je obdobje po- in orodja z izjedo. Temu naj bi sledil srednji mo-
imenoval »Epoque de le Moustier« in ga uvrstil ustérien (moustérien moyen) z daljšimi in tanjši-
med acheuléen in solutréen (Dibble in Rolland mi odbitki levallois, vseboval pa naj bi tudi red-
1992, 2). Nekaj let kasneje, leta 1883, je v pojasni- ke pestnjake ter veliko strgal. Najmlajši pa naj bi
lu kot moustérienske opredelil vse tiste kamni- bil mlajši moustérien (moustérien supérieur), ki
te industrije, ki so podobne najdbam z najdišča naj bi vseboval še tanjše in daljše odbitke levallo-
Le Moustier ter imajo kamnita orodja večinoma is, prav tako pa naj bi vseboval več strgal (pred-
izdelana na odbitkih (Beyries 1987, 5). Ločil jih vsem strgala s stopnjevito školjkasto retušo), ven-
je od prejšnjih obdobij chelléena in acheuléena dar nobenih pestnjakov (Tuffreau idr. 1981, 294).
zaradi odsotnosti predhodno najprepoznavnej- Njegova shema delitve je bila še vedno zasidra-
ših oblik orodij, to je pestnjakov. Mlajša obdobja na v starejših geoloških konceptih, ki so namesto
pa je ločil predvsem zaradi boljše obdelave orodij variabilnosti predvidevali enolinijski razvoj od
iz kamna ter izdelave orodij iz kosti. Za obdob- starejšega do mlajšega paleolitika (Dibble in Ro-
je naj bi bile po njegovi delitvi značilni enostran- lland 1992, 2; Dibble in Lenoir 1995a, 9), vendar
sko obdelane moustérienske konice, strgala in pa je pokazal visoko stopnjo razumevanja oziro-
pestnjaki, ki pa naj bi bili tanjši od staropaleolit- ma upoštevanja tehnološke in tipološke speci-
skih (Binford in Binford 1983, 71). De Mortille- fike kamnitih orodij. Kljub zagonu kulturnega
tov pregled je tako podajal enolinijsko razvojno evolucionizma v začetku 20. stoletja so s koncem
shemo tehnologije oziroma človeške kulture sko- Commontovega delovanja prav tako zamrle ide-
zi kvartar (Dibble in Lenoir 1995a, 8), poglavitno je o linearnem razvoju kamenih orodij.
novost pa so predstavljala njegova sistematična
opazovanja fizičnih in tehnoloških lastnosti ka- Kmalu po Commontovih objavah in v
menih orodij. S slednjimi je v arheologijo jasno duhu evolucionistične teorije abbéja Henryja
uvedel koncepte arheološke tipologije ter kultur- Breuila je Denis Peyrony podal teorijo o obsto-
nozgodovinskih interpretacij, utemeljenih na ti- ju dveh istočasnih orodnih tradicij znotraj mo-
poloških opazovanjih. Ko pa je s povečanjem ko- ustériena – različni glede na tipologijo kamnitih
ličine poznanih najdb na koncu prejšnjega in v orodij naj bi predstavljali izdelke dveh paralel-
začetku tega stoletja zazdelo, da so srednjepaleo- nih rodov (Bordes 1950b, 394). Definiral je kla-
litske industrije dokaj homogene po vsej Evropi, sični (tipični) moustérien, ki naj bi vseboval
mnogo strgal in moustérienskih konic ter mo-
tična arheologija. tipološka) terminologija (Beyries 1987, 5).
hereditati
Ker do sredine 19. stoletja ni bilo razisko- Po de Mortilletu je prve poskuse sistemati-
valne metodologije oziroma arheološke teorije ke opisovanja (in razlaganja) moustériena v Fran-
(oziroma sploh ni bilo prazgodovinske arheolo- ciji v začetku tega stoletja objavil Victor Com-
gije kot take), ki bi omogočala opisovanje kamni- mont, ki je raziskoval paleolitik pokrajine ob
tih orodij onkraj lapidarnih etnografskih para- reki Sommi v severni Franciji. Na osnovi svo-
lel in funkcionalnih hipotez, postavljenih na jih opazovanj rečnih teras in puhlic ter tedaj po-
osnovi njihove oblike, so kulturne delitve mlaj- znane in popularne sheme alpskih poledenitev
šega pleistocena, oziroma najdišč, temeljile pred- je sestavil kronološki sistem razvoja francoske-
vsem na analizah favnističnih ostankov. Tako je ga moustériena. Definiral je obstoj »toplodob-
prelomni interpretacijski okvir leta 1869 ustva- nega« moustériena, ki ga je zaznamovala pri-
ril Gabriel de Mortillet, ko je po paleontolo- sotnost toplodobne favne in ki naj bi obstajal v
ških shemah Edouarda Larteta opisal franco- zadnjem interglacialu (moustérien à faune cha-
ski paleolitik – njegov opis je prvi temeljil samo ude). Temu naj bi sledil starejši moustérien (mo-
na stratigrafskih opazovanjih in opisovanjih ar- ustérien ancien), za katerega naj bi bili značilni
heoloških ostankov. Po najdišču iz vasi Peyzac- veliki levallois odbitki, trikotni pestnjaki, strgala
-le-Moustier v doline reke Vézère je obdobje po- in orodja z izjedo. Temu naj bi sledil srednji mo-
imenoval »Epoque de le Moustier« in ga uvrstil ustérien (moustérien moyen) z daljšimi in tanjši-
med acheuléen in solutréen (Dibble in Rolland mi odbitki levallois, vseboval pa naj bi tudi red-
1992, 2). Nekaj let kasneje, leta 1883, je v pojasni- ke pestnjake ter veliko strgal. Najmlajši pa naj bi
lu kot moustérienske opredelil vse tiste kamni- bil mlajši moustérien (moustérien supérieur), ki
te industrije, ki so podobne najdbam z najdišča naj bi vseboval še tanjše in daljše odbitke levallo-
Le Moustier ter imajo kamnita orodja večinoma is, prav tako pa naj bi vseboval več strgal (pred-
izdelana na odbitkih (Beyries 1987, 5). Ločil jih vsem strgala s stopnjevito školjkasto retušo), ven-
je od prejšnjih obdobij chelléena in acheuléena dar nobenih pestnjakov (Tuffreau idr. 1981, 294).
zaradi odsotnosti predhodno najprepoznavnej- Njegova shema delitve je bila še vedno zasidra-
ših oblik orodij, to je pestnjakov. Mlajša obdobja na v starejših geoloških konceptih, ki so namesto
pa je ločil predvsem zaradi boljše obdelave orodij variabilnosti predvidevali enolinijski razvoj od
iz kamna ter izdelave orodij iz kosti. Za obdob- starejšega do mlajšega paleolitika (Dibble in Ro-
je naj bi bile po njegovi delitvi značilni enostran- lland 1992, 2; Dibble in Lenoir 1995a, 9), vendar
sko obdelane moustérienske konice, strgala in pa je pokazal visoko stopnjo razumevanja oziro-
pestnjaki, ki pa naj bi bili tanjši od staropaleolit- ma upoštevanja tehnološke in tipološke speci-
skih (Binford in Binford 1983, 71). De Mortille- fike kamnitih orodij. Kljub zagonu kulturnega
tov pregled je tako podajal enolinijsko razvojno evolucionizma v začetku 20. stoletja so s koncem
shemo tehnologije oziroma človeške kulture sko- Commontovega delovanja prav tako zamrle ide-
zi kvartar (Dibble in Lenoir 1995a, 8), poglavitno je o linearnem razvoju kamenih orodij.
novost pa so predstavljala njegova sistematična
opazovanja fizičnih in tehnoloških lastnosti ka- Kmalu po Commontovih objavah in v
menih orodij. S slednjimi je v arheologijo jasno duhu evolucionistične teorije abbéja Henryja
uvedel koncepte arheološke tipologije ter kultur- Breuila je Denis Peyrony podal teorijo o obsto-
nozgodovinskih interpretacij, utemeljenih na ti- ju dveh istočasnih orodnih tradicij znotraj mo-
poloških opazovanjih. Ko pa je s povečanjem ko- ustériena – različni glede na tipologijo kamnitih
ličine poznanih najdb na koncu prejšnjega in v orodij naj bi predstavljali izdelke dveh paralel-
začetku tega stoletja zazdelo, da so srednjepaleo- nih rodov (Bordes 1950b, 394). Definiral je kla-
litske industrije dokaj homogene po vsej Evropi, sični (tipični) moustérien, ki naj bi vseboval
mnogo strgal in moustérienskih konic ter mo-
