Page 99 - Studia Universitatis Hereditati, vol 12(1) (2024)

Reformator tako zapiše: na onostranstvo, mirna, tj. dobra smrt pa je zanj
izpričevala pomirjenost z Bogom in stanje mi-
[V]si kurbary inu prešušniki hud konec vza-
mo, bodo frančožni, obužaio, so od vseh sov- losti, nemirno umiranje v bolečinah in hudem
raženi inu zaverženi, zašpotovani, hudo smert predsmrtnem boju, tj. zla oz. huda smrt pa nekaj
vzamo, na koncu aku prave pokure ne deio, bodo povsem drugega – potezanje samega peklenske-
vekoma v pekli goreli [vsi poudarki J. V.] ... ga gospodarja za posamičnikovo dušo (primerjaj
Vinkler 2020, 27–31).
In: S teološko in eksistencialno povezavo med
osebnim grehom in kaznijo se je Trubar sistema-
Kateri je en greišnik, ta ima na svojej duši eno
farlihišo inu škodlivišo bolezan kakor vse žlize, tično ukvarjal v drugem delu Tiga Noviga testa-
frančoži [poudaril J. V.], gobe inu kar je več menta ene dolge predguvori (1557, poglavje XXX).
takovih bolezni na telessu [greh je potemta- Slednja obsega 196 strani, izšla je kot teološki
kem po Trubarjevem najhujša mogoča člo- eksegetični uvod v branje Tiga perviga dejla tiga 99
vekova nadloga, »bolezen za smrt«, dodal Noviga testamenta (1557), v katerega knjižni blok
J. V.]. je bila primarna tudi vezana. V tem delu je Trubar
z dotlej v slovenskem jeziku nevideno jezikovno
In tudi: spretnostjo deformiral humanistični žanr prole-
Ampak kadar ludje ne hote od greihov pustiti gomene tako, da je nastala prva slovenska znan-
inu hote le v greihih naprej ijti, taku yh Bug štrai- stvena razprava in tudi, kot je misliti, Trubarjevo
ffa z buštvom, s sramotjo, s francoži inu zo vso najpomembnejše samostojno teološko delo. Tru-
nesrečo, viner ty zanikerni ludje ne hote prez bar je sprejel definicijo Philippa Melanchthona v
tiga biti, ony ga ne hote buile imejti, skuzi svo- Loci theologici (ni jasno, katero od izdaj med 1521
je greihe inu nepokornu živlenje dado ony k vsej in 1557 je Trubar uporabljal pri lastnem pisanju),
svoji nesreči urzah [vsi poudarki J. V.]. po kateri si grešniki zaslužijo večni Božji srd in
zato zapadejo večnemu trpljenju, po drugi strani »Ta, ki ni od Boga, je od Hudiča, in ima tako svoje francoze ...«
Ter pribije: naj bi kazni človeka odvrnile od greha, hkrati pa

Zakaj kateri nej od Buga, ta je od Hudiča, pričujejo za Božje bivanje; po kazni da bo človek
taku on ima svoje frančože [poudaril J. V.], spoznal, da je Bog (Rajhman 1986, 82).
žlize, vse paklenske štraiffinge inu nesreče Trubar je greh umestil med dva pola, in si-
nad sabo inu teh istih več, koker se njemu kei cer v relaciji do (prestopanja) družbenih pravil,
more voščiti. tj. zakonov, »postav«, predvsem pa ga je defi-
niral kot nepripustno ravnanje posamičnika z
Pomenljiv je tudi pomenski kontekst, v ka- lastno bogopodobnostjo, in temu more po Tru-
terem Trubar francože stavi na isto pomensko barjevem slediti le en odziv: kazen, in to bolezen.
stopnjo, kot je topos »hude smrti«, torej tež- Ta razmislek je slovenski reformator izpisal
kega umiranja oz. predsmrtnega boja. Slednje, v Cerkovni ordningi (1564), in sicer v delu o ka-
dobra ali zla smrt, tj. miren ali nemiren odhod zualijah, kjer je svoje stanovske tovariše pouče-
onstran, je imelo ves srednji in novi vek ter vse val o primernem postopanju pastorja ob obisku
do nadomestitve religijskega družbenega okvira bolnika (Kako se imaio bolniki obyskati in trošta-
s sekularnim, torej vsaj do konca stoletja luči in ti) in tako programsko vtiskoval pojmovanje bo-
razuma, ponekod pa celo še daleč v 20. stoletje, lezni kot kazni za greh v vsakdanjo dušnopastir-
izjemno izpostavljeno semantično mesto v ima- sko prakso »cerkve slovenskega jezika« (Trubar
ginariju evropskega človeka. Ta je bil skorajda 1564 v Vinkler 2005, 501–502):
vse do konca »dobe revolucij« popotnik od tod
onstran, ena temeljnih konstant, ki so uravnava- Inu potehmal ty bolniki se mogo sku-
le njegove življenjske odločitve, je bila tudi misel zi to pridigo inu skuzi te svete zacramente