Page 41 - Studia Universitatis Hereditati, vol 11(2) (2023)

example of Techonín, a village in Silesia in the Czech vprašanj, ki jih preizprašuje ta članek in poskuša ponu-
Republic where military barracks were transformed diti nekaj gradiva za razmišljanje. Na podlagi etnograf-
into a convalescent home for sick and severely disabled ske raziskave, izvedene v izjemnih razmerah, v času pan-
refugees in the period 1950–1962, this article aims to dis- demije covida-19, in z uporabo metode fotoelicitacije
cuss the relationship between minority, heritage and predstavljam pričevanje nekdanjega begunca o prime-
memory by attempting to answer what lasting legacy ru Těchonín ter poskušam razumeti, kako individualni
the minority of Greek refugees in Eastern Europe, and spomin vodi do kolektivne dediščine.
more particularly in Czechoslovakia, is entitled to claim
in this condition of former welcome? What are the tra-
jectories of memorialisation, or even heritageisation, of
this movement of the Greek minority and what forms
of formal recognition should be attributed to it in com-
memorative monuments, are some of the questions that
this article poses and attempts to provide some food for 41
ti thought. Based on an ethnographic research carried
out under exceptional conditions, such as the Covid-19
pandemic, and using the photo elicitation method, we
ta present the testimony of a former refugee on the case of
Techonín, trying to understand how individual memo-
ry leads to collective heritage.

Povzetek
di Po grški državljanski vojni (1946–1949) se je okoli 55.000
Grkov porazgubilo po vzhodni Evropi, ki jih je sprejela
kot begunce. Temu prebivalstvu, moškim in ženskam,
starejšim in otrokom, grško govorečim in govorcem slo-
here se je večina beguncev vrnila v Grčijo, ko jim je grška dr- remembering the former eastern bloc: who owns the legacy – the case of těchonín
vanskih jezikov, komunistom in nekomunistom, je bila
več kot trideset let preprečena vrnitev v Grčijo. Čeprav

žava to končno dovolila, se je del teh oseb odločilo za
vedno ostati v nekdanjih državah gostiteljicah. Prisilno
bivanje beguncev v državah nekdanjega vzhodnega blo-
ka je danes zabeleženo v sledovih njihove prisotnosti, o
čemer pričajo spominske plošče in spomeniki, ki pripo-
vedujejo o njihovem prehodu v socialistične države. V
studiauniversitatis
pričujočem članku ob primeru šlezijske vasi Těchonín
na Češkem, kjer so v obdobju 1950–1962 nekdanje vojaš-
nice spremenili v okrevališča za bolne in hudo invalidne
begunce, razmišljam o razmerju med manjšino, dedišči-
no in spominom ter poskušam odgovoriti na vprašanje,
kakšno trajno zapuščino ima manjšina grških beguncev
v vzhodni Evropi, zlasti na Češkoslovaškem, pravico za-
htevati glede na preteklo bivanje v tej državi. Kakšne so
poti memorializacije ali celo dediščinjenja tega premika
grške manjšine in kakšne oblike uradnega priznanja bi
mu bilo treba posvetiti v spomenikih? To so nekatera od