Page 14 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 14
razprave, študije
ga ni mogoče odmisliti iz evropske in krščanske zgodovine ter sedan-
josti (Schilling 2016, 624).
Iz obeh razlogov – dolgotrajnega ignoriranja ali vsaj omalovaževan
ja in sedanjega ponovnega odkrivanja temeljnih reformacijskih verskih
usmeritev – je prav, da se tudi ob tej priliki na začetku na kratko vpra-
šamo, kaj je bilo ključno in novo v verskem jedru, v »srcu«, prizadevan
ja Luthra in reformatorjev? Lahko bi rekli: v srcu/jedru prizadevanja re-
formatorjev je bila »reformacija srca«, notranja preobrazba, »sprejetje v
srce« temeljnega krščanskega oznanila, kot so ga spoznali in razumeli.
To in ne sprememba cerkvenih struktur, organizacije, take ali drugačne
moralne, socialne ali politične pobude in zahteve navzven – čeprav prav
to ni ostalo brez moralnih, kulturnih, socialnih in političnih posledic!
Ponovno odkritje in »notranje sprejetje« evangelija, evangeljskega
oznanila z njegovim sporočilom o človekovem opravičenju in odrešen
ju, so teologi kasneje opisali z znanimi štirimi »samo«: človek je dele-
žen opravičenja samo iz Božje milosti – samo zaradi Kristusa – samo po
veri – kar vemo samo po Svetem pismu. Te štiri samo je po reformator-
jih treba brati in razumeti skupaj, v medsebojni povezanosti in medse-
bojnem omejevanju. Povezati in poudariti pa jih je mogoče na različne
načine in že odtod tudi različne posledice njihovega sporočila.1
Kot sociolog bom izpostavil nekatere zveze in poudarke, ki so imeli
posebej pomembne posledice za človekovo držo in delovanje v »svetu«.
Omejil bi se na tri, ki so pri različnih avtorjih (na primer Kraus 1982) že
dobili oznako »kopernikanskega obrata« v verskem pojmovanju, v teo-
logiji in preko tega v drži in ravnanju vernika nasproti svetu. V čem naj
bi bil ta kopernikanski obrat (čeprav menda Luther ni hotel nič slišati o
Kopernikovem heliocentričnem obratu: Biblija mu tega ni dovoljevala)?
1 Iz obsežne literature o tem bi rad opozoril na novejšo razpravo Ulricha Körtnerja,
pripravljeno za skupni kongres Evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD) in
Švicarske evangeličanske cerkvene zveze (SEK) ob 500-letnici reformacije
(Körtner 2014, slovenski prevod v Stati inu obstati št. 26 (2017)), ter na izčrpno raz-
pravo o pomenu reformatorskih izključujočih samo v Jünglovem odmevnem delu
Evangelij o opravičenju brezbožnega kot središče krščanske vere, posebej o sola fide
(Jüngel 1999, 126–220; slov. prevod poglavja »Le po veri« v Jüngel 2001, 159–79).
Splošneje v Kerševan 2012, 21–24, 57–71.
12
ga ni mogoče odmisliti iz evropske in krščanske zgodovine ter sedan-
josti (Schilling 2016, 624).
Iz obeh razlogov – dolgotrajnega ignoriranja ali vsaj omalovaževan
ja in sedanjega ponovnega odkrivanja temeljnih reformacijskih verskih
usmeritev – je prav, da se tudi ob tej priliki na začetku na kratko vpra-
šamo, kaj je bilo ključno in novo v verskem jedru, v »srcu«, prizadevan
ja Luthra in reformatorjev? Lahko bi rekli: v srcu/jedru prizadevanja re-
formatorjev je bila »reformacija srca«, notranja preobrazba, »sprejetje v
srce« temeljnega krščanskega oznanila, kot so ga spoznali in razumeli.
To in ne sprememba cerkvenih struktur, organizacije, take ali drugačne
moralne, socialne ali politične pobude in zahteve navzven – čeprav prav
to ni ostalo brez moralnih, kulturnih, socialnih in političnih posledic!
Ponovno odkritje in »notranje sprejetje« evangelija, evangeljskega
oznanila z njegovim sporočilom o človekovem opravičenju in odrešen
ju, so teologi kasneje opisali z znanimi štirimi »samo«: človek je dele-
žen opravičenja samo iz Božje milosti – samo zaradi Kristusa – samo po
veri – kar vemo samo po Svetem pismu. Te štiri samo je po reformator-
jih treba brati in razumeti skupaj, v medsebojni povezanosti in medse-
bojnem omejevanju. Povezati in poudariti pa jih je mogoče na različne
načine in že odtod tudi različne posledice njihovega sporočila.1
Kot sociolog bom izpostavil nekatere zveze in poudarke, ki so imeli
posebej pomembne posledice za človekovo držo in delovanje v »svetu«.
Omejil bi se na tri, ki so pri različnih avtorjih (na primer Kraus 1982) že
dobili oznako »kopernikanskega obrata« v verskem pojmovanju, v teo-
logiji in preko tega v drži in ravnanju vernika nasproti svetu. V čem naj
bi bil ta kopernikanski obrat (čeprav menda Luther ni hotel nič slišati o
Kopernikovem heliocentričnem obratu: Biblija mu tega ni dovoljevala)?
1 Iz obsežne literature o tem bi rad opozoril na novejšo razpravo Ulricha Körtnerja,
pripravljeno za skupni kongres Evangeličanske cerkve v Nemčiji (EKD) in
Švicarske evangeličanske cerkvene zveze (SEK) ob 500-letnici reformacije
(Körtner 2014, slovenski prevod v Stati inu obstati št. 26 (2017)), ter na izčrpno raz-
pravo o pomenu reformatorskih izključujočih samo v Jünglovem odmevnem delu
Evangelij o opravičenju brezbožnega kot središče krščanske vere, posebej o sola fide
(Jüngel 1999, 126–220; slov. prevod poglavja »Le po veri« v Jüngel 2001, 159–79).
Splošneje v Kerševan 2012, 21–24, 57–71.
12
