Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 15
marko kerševan
Nekateri poudarki Luthrove /reformatorske teologije
Najprej poudarek na človeku kot posamezniku in njegovi svobodi. V
odnosu med Bogom in človekom štejeta navsezadnje samo človek kot
posameznik in njegova notranja vera. Odrešenja človeku ne more posre-
dovati in še manj zagotoviti pripadnost neki skupnosti ali ustanovi, tudi
vnaprejšnja in zunanja pripadnost pravi cerkvi ne. V zadevah »srca« kot
mesta in načina človekovega srečanja z Bogom, v zadevah vere in vesti,
je človek svoboden nasproti vsem skupnostim in ustanovam, tudi na-
sproti cerkveni instituciji.2
Tudi renesansa in humanizem tistega časa sta poudarila posamezni-
ka in njegovo svobodo – toda pri tem sta imela pred očmi predvsem ve-
like, izjemne posameznike. Reformacija in reformatorji pa so imeli pred
očmi vsakega človeka, saj je Bog preko Kristusa poklical vsakega člove-
ka, ne zaradi njegovih del in zaslug, ne zaradi zunanjih pripadnosti in
dosežkov, ampak le iz svoje milosti zaradi Kristusa: ni ne Juda ne Grka,
ne moškega ne ženske, ne gospodarja in ne sužnja, vsi so eno v Kristusu
2 Med že klasičnimi avtorji je v tej zvezi prav ponovno opozoriti na Troeltschevo
delo Pomen protestantizma za nastanek modernega sveta (Troeltsch 1911, 143–
45) in na Simmla, ki/ko lapidarno povzema: »Krščanski Bog (reformatorjev) je
Bog posameznika […] posameznik stoji pred Bogom v popolni samoodgovor-
nosti.« (Simmel 1912/1989, 161) Med sodobnimi sociologi zasluži posebno pozor-
nost razprava Hansa-Georga Soeffnerja »Luther –Pot od kolektivitete vere k lute-
ransko-protestantskemu tipu individualitete« (Soeffner 1992, 20–75); na kratko jo
povzema tudi Ulrich Beck (2009, 131–38). Teološko je posebej pronicljiva in te-
meljita analiza Eberharda Jüngla O kristjanovi svobodi: spomin na Luthrov spis
(Jüngel 1991, 54–115). Jüngel se v njej sooči tudi z znano Marcusejevo – in že prej
Schellerjevo – tezo, da je (luteransko) povzdignjenje posameznikove »notranjosti«
in njegove »notranje svobode« služilo (Nemcem) kot alibi za nedejavnost ali za
opravljanje kakršne koli dejavnosti, saj ta ne zadeva edino ključne »notranje« svo-
bode in odgovornosti. Po Jünglu »obrat [die Wende] vere« ni premik od ene »an-
tropološke danosti« k drugi, od telesnosti, zunanjosti, posvetnosti k duši, notran-
josti, onstranski usmerjenosti, ampak s Kristusom omogočeni obrat/sprememba
»starega človeka« v »novega«, svobodnega in za delovanje v svetu odgovornega
človeka: z vero in po veri človek ni več »zakrivljen vase« (Luther), ampak lahko
»izstopi iz sebe« in se obrne k drugemu, svetu in Bogu.
13
Nekateri poudarki Luthrove /reformatorske teologije
Najprej poudarek na človeku kot posamezniku in njegovi svobodi. V
odnosu med Bogom in človekom štejeta navsezadnje samo človek kot
posameznik in njegova notranja vera. Odrešenja človeku ne more posre-
dovati in še manj zagotoviti pripadnost neki skupnosti ali ustanovi, tudi
vnaprejšnja in zunanja pripadnost pravi cerkvi ne. V zadevah »srca« kot
mesta in načina človekovega srečanja z Bogom, v zadevah vere in vesti,
je človek svoboden nasproti vsem skupnostim in ustanovam, tudi na-
sproti cerkveni instituciji.2
Tudi renesansa in humanizem tistega časa sta poudarila posamezni-
ka in njegovo svobodo – toda pri tem sta imela pred očmi predvsem ve-
like, izjemne posameznike. Reformacija in reformatorji pa so imeli pred
očmi vsakega človeka, saj je Bog preko Kristusa poklical vsakega člove-
ka, ne zaradi njegovih del in zaslug, ne zaradi zunanjih pripadnosti in
dosežkov, ampak le iz svoje milosti zaradi Kristusa: ni ne Juda ne Grka,
ne moškega ne ženske, ne gospodarja in ne sužnja, vsi so eno v Kristusu
2 Med že klasičnimi avtorji je v tej zvezi prav ponovno opozoriti na Troeltschevo
delo Pomen protestantizma za nastanek modernega sveta (Troeltsch 1911, 143–
45) in na Simmla, ki/ko lapidarno povzema: »Krščanski Bog (reformatorjev) je
Bog posameznika […] posameznik stoji pred Bogom v popolni samoodgovor-
nosti.« (Simmel 1912/1989, 161) Med sodobnimi sociologi zasluži posebno pozor-
nost razprava Hansa-Georga Soeffnerja »Luther –Pot od kolektivitete vere k lute-
ransko-protestantskemu tipu individualitete« (Soeffner 1992, 20–75); na kratko jo
povzema tudi Ulrich Beck (2009, 131–38). Teološko je posebej pronicljiva in te-
meljita analiza Eberharda Jüngla O kristjanovi svobodi: spomin na Luthrov spis
(Jüngel 1991, 54–115). Jüngel se v njej sooči tudi z znano Marcusejevo – in že prej
Schellerjevo – tezo, da je (luteransko) povzdignjenje posameznikove »notranjosti«
in njegove »notranje svobode« služilo (Nemcem) kot alibi za nedejavnost ali za
opravljanje kakršne koli dejavnosti, saj ta ne zadeva edino ključne »notranje« svo-
bode in odgovornosti. Po Jünglu »obrat [die Wende] vere« ni premik od ene »an-
tropološke danosti« k drugi, od telesnosti, zunanjosti, posvetnosti k duši, notran-
josti, onstranski usmerjenosti, ampak s Kristusom omogočeni obrat/sprememba
»starega človeka« v »novega«, svobodnega in za delovanje v svetu odgovornega
človeka: z vero in po veri človek ni več »zakrivljen vase« (Luther), ampak lahko
»izstopi iz sebe« in se obrne k drugemu, svetu in Bogu.
13
