Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 19
marko kerševan
vekom ostaja, tudi če človek v to dvomi, če ga zavrača ali išče drugega
in drugačnega boga.)9
Predmet krščanskega verovanja je, da se je Bog učlovečil, da je Bog s
človekom, da ni Boga brez človeka – tudi če si človek domišlja ali želi, da
je ali da bi bil brez Boga. Božje učlovečenje pomeni, da je Bog v Kristusu
sprejel nase tudi človeško šibkost, stiske, smrt; pomeni, da je s človekom
tudi v njegovih stiskah in smrti, ne pa da jih kot vzvišena božja moč v
tem svetu odpravlja. Bog, ki se je kot človek rodil v hlevu in umrl sra-
motne smrti na križu, je s človekom tudi v bedi in smrti, čeprav je kot
Bog, ki je s Kristusom zmagoslavno vstopil v tempelj, s človekom tudi
v njegovih uspehih in zmagah. Toda: beda, stiske, smrt, kot tudi uspehi
in zmage, ostajajo človeške zadeve, stvar človeške (ne)moči, človeških
(z)možnosti in ne(z)možnosti. In prav tako je s človeškimi ustanovami
in skupnostmi. So človeške, ne božje zadeve, rezultat in sredstvo človeš-
kih nagibov, človeških moči, zmožnosti in nezmožnosti prave presoje
in pravega delovanja pri prizadevanju za več boljšega življenja, z vsemi
medsebojnimi nesoglasji in spopadi pri tem. Z njimi stoji pred Bogom
in njegovo obljubo odrešenja in Božjega kraljestva – Bogom, ki človeka
sprejema, in obljubo, ki ga spodbuja in usmerja, da ne pristane na ob-
stoječe bede in stiske, tudi če jih sam ne bo zmogel dokončno in docela
premostil z učlovečenjem v Jezusu Kristusu, ko je sprejel človeka takega, kot je,
kot grešnika in ne kot malega boga/pravičneža, kar hoče biti. Luther: »Kot smo se
v Adamu povzpeli k Božji podobi, tako se je on [v Kristusu] spustil v našo podo-
bo, da bi nas privedel do spoznanja samih sebe.« (WA 19, 207, 3–6) »Iz nesrečnih
in oholih bogov je naredil spet resnične ljudi, to je trpeče in grešne.« (WA 5, 128,
36–39) V pismu Spalatinu Luther opozarja na »vsem nam v raju od hudiča vsa-
jeno stremljenje, da bi bili sami Bog« in poudarja »bodimo ljudje in ne bog(ovi):
to je summa« (WA B 5, 415, 41–46). O tem obsežneje Jüngel (1991, 16–27; od tam
tudi zgornji Luthrovi citati); v slovenščini o tem obsežneje pišem v knjigi Vstop v
krščanstvo drugače (Kerševan 1992, 69–73, 86–92), kjer prikazujem na Luthra opi-
rajočo se misel Karla Bartha in njeno nadaljnje razvijanje po Eberhardu Jünglu.
9 »Če po besedah sprave ni Boga brez človeka (KD IV/3, 133). potem človek ne more
postati absolutno brezbožen, ne more biti absolutno brez Boga.« (Jüngel 1982, 345)
»S svojo brezbožnostjo človek ne more narediti Boga za brezčloveškega.« (Barth)
Po Jünglu ni nobenega (Božjega) »zgoraj«, v katerem ni človeka, in tudi ne nobe-
nega človeškega »spodaj«, kjer ni Boga. Prim. Kerševan 1992, 90–91.
17
vekom ostaja, tudi če človek v to dvomi, če ga zavrača ali išče drugega
in drugačnega boga.)9
Predmet krščanskega verovanja je, da se je Bog učlovečil, da je Bog s
človekom, da ni Boga brez človeka – tudi če si človek domišlja ali želi, da
je ali da bi bil brez Boga. Božje učlovečenje pomeni, da je Bog v Kristusu
sprejel nase tudi človeško šibkost, stiske, smrt; pomeni, da je s človekom
tudi v njegovih stiskah in smrti, ne pa da jih kot vzvišena božja moč v
tem svetu odpravlja. Bog, ki se je kot človek rodil v hlevu in umrl sra-
motne smrti na križu, je s človekom tudi v bedi in smrti, čeprav je kot
Bog, ki je s Kristusom zmagoslavno vstopil v tempelj, s človekom tudi
v njegovih uspehih in zmagah. Toda: beda, stiske, smrt, kot tudi uspehi
in zmage, ostajajo človeške zadeve, stvar človeške (ne)moči, človeških
(z)možnosti in ne(z)možnosti. In prav tako je s človeškimi ustanovami
in skupnostmi. So človeške, ne božje zadeve, rezultat in sredstvo človeš-
kih nagibov, človeških moči, zmožnosti in nezmožnosti prave presoje
in pravega delovanja pri prizadevanju za več boljšega življenja, z vsemi
medsebojnimi nesoglasji in spopadi pri tem. Z njimi stoji pred Bogom
in njegovo obljubo odrešenja in Božjega kraljestva – Bogom, ki človeka
sprejema, in obljubo, ki ga spodbuja in usmerja, da ne pristane na ob-
stoječe bede in stiske, tudi če jih sam ne bo zmogel dokončno in docela
premostil z učlovečenjem v Jezusu Kristusu, ko je sprejel človeka takega, kot je,
kot grešnika in ne kot malega boga/pravičneža, kar hoče biti. Luther: »Kot smo se
v Adamu povzpeli k Božji podobi, tako se je on [v Kristusu] spustil v našo podo-
bo, da bi nas privedel do spoznanja samih sebe.« (WA 19, 207, 3–6) »Iz nesrečnih
in oholih bogov je naredil spet resnične ljudi, to je trpeče in grešne.« (WA 5, 128,
36–39) V pismu Spalatinu Luther opozarja na »vsem nam v raju od hudiča vsa-
jeno stremljenje, da bi bili sami Bog« in poudarja »bodimo ljudje in ne bog(ovi):
to je summa« (WA B 5, 415, 41–46). O tem obsežneje Jüngel (1991, 16–27; od tam
tudi zgornji Luthrovi citati); v slovenščini o tem obsežneje pišem v knjigi Vstop v
krščanstvo drugače (Kerševan 1992, 69–73, 86–92), kjer prikazujem na Luthra opi-
rajočo se misel Karla Bartha in njeno nadaljnje razvijanje po Eberhardu Jünglu.
9 »Če po besedah sprave ni Boga brez človeka (KD IV/3, 133). potem človek ne more
postati absolutno brezbožen, ne more biti absolutno brez Boga.« (Jüngel 1982, 345)
»S svojo brezbožnostjo človek ne more narediti Boga za brezčloveškega.« (Barth)
Po Jünglu ni nobenega (Božjega) »zgoraj«, v katerem ni človeka, in tudi ne nobe-
nega človeškega »spodaj«, kjer ni Boga. Prim. Kerševan 1992, 90–91.
17
