Page 18 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 18
razprave, študije
vera sama, po drugi strani pa je prava božja služba človekovo posvetno
delo, če je opravljano Bogu v (za)hvalo in ljudem v dobro.
Tako naj bi »novo« oziroma pravo verovanje delovalo pri trdno veru-
jočih; drugim so svetovali, naj delajo tako, kot delajo tisti, ki trdno veru-
jejo: če bodo to zmogli, bodo s tem preverjali/potrjevali zaresnost svoje
vere ali jo v sebi šele odkrili. Navsezadnje se vprašanju/dvomu o zaresno-
sti svoje vere ni mogel izogniti nihče, če je le veljalo Luthrovo opozorilo
v 30. tezi njegovih slavnih petindevetdesetih tez o odpustkih iz leta 1517:
»Nihče ne more biti prepričan o pristnosti/zaresnosti [Wahrhaftigkeit]
svojega kesanja.« (Luther 2001, 111.) Zaresnost kesanja je neizogibna se-
stavina zaresne vere. Nekateri, morda celo najštevilnejši, so si pomagali
s sklepanjem, da uspeh pri delu že sam govori o Božji naklonjenosti in
izbranosti za odrešenje (Weber 1988).
In še tretji, najgloblji, najbolj temeljno krščanski vidik Luthrovega/
reformatorskega »kopernikanskega obrata« v sami religiji, v razume-
vanju človekovega odnosa do Boga in sveta. Luther je leta 1517 zapisal:
človek – grešni človek, to je vsak človek – noče, da bi bil bog Bog, rad
bi bil sam bog (WA 1, 225; po Jüngel 1991, 23). Še posebej noče, da bi bil
Bog bog, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu (dodaja in pojasnjuje
Luthrovo spoznanje Karl Barth).7 Hoče in išče vzvišenega boga; boga,
ki je samozadosten in vsemogočen, poln moči. Človek si prizadeva,
da bi bil (vsaj malo) sam tak bog, da bi si prisvojil vsaj delček te bož-
je moči – vsaj tako, da bi bil deležen take moči preko božje pomoči. S
svojimi mislimi se hoče povzpeti čim bližje božji višini, se s poglobit
vijo vase približati božji globini, z magično religioznimi obredi in mo-
litvami priklicati božjo (po)moč. Pri tem vedno znova pozablja, da je
naš bog Bog, ki se je učlovečil, ki je postal človek, da bi bil s človekom
kot človek in Bog; da je to storil po svoji volji in svobodi.8 (In da s člo-
7 Pisanje Bog/bog z malo ali/in veliko začetnico v slovenščini pomeni neko neizo-
gibno (in hkrati ne nesporno) interpretacijo, ki se ji (nemško) pisanje vsakega sa-
mostalnika vedno z veliko začetnico izogne (oziroma jo preloži na bralca ali na
dodatna pojasnjevanja).
8 Jezus Kristus, Učlovečeni Božji sin, za človeka ni le edina pot do pravega spozna-
nja (podobe) Boga, ampak tudi pot do spoznanja človeka samega, njegove – s člo-
veške strani nepremostljive – razlike od Boga, razlike, ki jo je šele Bog pokazal in
16
vera sama, po drugi strani pa je prava božja služba človekovo posvetno
delo, če je opravljano Bogu v (za)hvalo in ljudem v dobro.
Tako naj bi »novo« oziroma pravo verovanje delovalo pri trdno veru-
jočih; drugim so svetovali, naj delajo tako, kot delajo tisti, ki trdno veru-
jejo: če bodo to zmogli, bodo s tem preverjali/potrjevali zaresnost svoje
vere ali jo v sebi šele odkrili. Navsezadnje se vprašanju/dvomu o zaresno-
sti svoje vere ni mogel izogniti nihče, če je le veljalo Luthrovo opozorilo
v 30. tezi njegovih slavnih petindevetdesetih tez o odpustkih iz leta 1517:
»Nihče ne more biti prepričan o pristnosti/zaresnosti [Wahrhaftigkeit]
svojega kesanja.« (Luther 2001, 111.) Zaresnost kesanja je neizogibna se-
stavina zaresne vere. Nekateri, morda celo najštevilnejši, so si pomagali
s sklepanjem, da uspeh pri delu že sam govori o Božji naklonjenosti in
izbranosti za odrešenje (Weber 1988).
In še tretji, najgloblji, najbolj temeljno krščanski vidik Luthrovega/
reformatorskega »kopernikanskega obrata« v sami religiji, v razume-
vanju človekovega odnosa do Boga in sveta. Luther je leta 1517 zapisal:
človek – grešni človek, to je vsak človek – noče, da bi bil bog Bog, rad
bi bil sam bog (WA 1, 225; po Jüngel 1991, 23). Še posebej noče, da bi bil
Bog bog, kakršen se je razodel v Jezusu Kristusu (dodaja in pojasnjuje
Luthrovo spoznanje Karl Barth).7 Hoče in išče vzvišenega boga; boga,
ki je samozadosten in vsemogočen, poln moči. Človek si prizadeva,
da bi bil (vsaj malo) sam tak bog, da bi si prisvojil vsaj delček te bož-
je moči – vsaj tako, da bi bil deležen take moči preko božje pomoči. S
svojimi mislimi se hoče povzpeti čim bližje božji višini, se s poglobit
vijo vase približati božji globini, z magično religioznimi obredi in mo-
litvami priklicati božjo (po)moč. Pri tem vedno znova pozablja, da je
naš bog Bog, ki se je učlovečil, ki je postal človek, da bi bil s človekom
kot človek in Bog; da je to storil po svoji volji in svobodi.8 (In da s člo-
7 Pisanje Bog/bog z malo ali/in veliko začetnico v slovenščini pomeni neko neizo-
gibno (in hkrati ne nesporno) interpretacijo, ki se ji (nemško) pisanje vsakega sa-
mostalnika vedno z veliko začetnico izogne (oziroma jo preloži na bralca ali na
dodatna pojasnjevanja).
8 Jezus Kristus, Učlovečeni Božji sin, za človeka ni le edina pot do pravega spozna-
nja (podobe) Boga, ampak tudi pot do spoznanja človeka samega, njegove – s člo-
veške strani nepremostljive – razlike od Boga, razlike, ki jo je šele Bog pokazal in
16
