Page 150 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 150
bilo je povedano
pomembne točke v družbi, zlasti še na učiteljstvo; po volitvah se je akci-
ja stopnjevala v klerikalni oblastniški pritisk (Merhar 1957, 535; Moravec
1969, 137). Cankar je tudi presojal, kako sta se zaradi tega spreminjala
ravnanje in miselnost ljudi ter prehajala v podrejanje zmagovalcem in
odrekanje svojim dotedanjim prepričanjem. Na podlagi tega je pozneje,
v drugi polovici leta 1909, napisal dramo Hlapci (Moravec 1969, 138–39).
V tržaškem predavanju se je Cankar lotil tudi razmeroma obširnega
in podrobnega prikaza razvoja reformacije na Slovenskem in posebej še
opisa Trubarjeve življenjske in ustvarjalne poti. Toda potrebnih podat-
kov in podlage za vrednotenje še ni mogel črpati iz novejših slovenskih
znanstvenih del, saj je razprava Franceta Kidriča »Primož Trubar« zače-
la izhajati v celjskem časniku Domovina šele 17. julija 1908, knjiga Ivana
Prijatelja O kulturnem pomenu slovenske reformacije pa je po zapletih
izšla šele septembra 1908. Cankarju je bila torej v času sestavljanja preda-
vanja na voljo le tanka knjiga Ivana Laha Primož Trubar in naša reforma-
cija (Lah 1908). Zato se je moral opreti predvsem na ugledni starejši vir:
na nemško napisano zgodovino Kranjske (Dimitz 1875). Med Lahovim
in Cankarjevim opisovanjem slovenske reformacije in Trubarjevega de-
lovanja (Lah 1908, 20–38; Cankar 1976, 192–94) je precej vzporednosti,
enako velja za vrednotenje kulturnega pomena protestantskega delovan
ja. Tako Lah kakor Cankar navajata odlomke iz Dimitzevega pisanja,
vendar Cankar v odlomkih navaja tudi take dele, kakršnih Lah ne pov-
zema (Dimitz 1875a, 62–63; Lah 1908, 20–21; Cankar 1976, 193). To po-
meni, da je Cankar samostojno uporabljal Dimitzevo znanstveno delo
in navedkov ni prepisoval iz Lahove objave. Je pa za Cankarjevo zaje-
manje iz Dimitzeve knjige značilno, da je prevajal nekoliko ohlapno,
vendar pa v navedkih ni ponarejal zgodovinarjevih podatkov ali misli
(prim. Voglar 2005, 97).
Dimitz je v skladu z napovedjo v naslovu svoje zgodovine Kranjske,
da je pisana »s posebnim ozirom na razvoj kulture«, vneto opozarjal
na kulturne dosežke protestantizma na Slovenskem in nazadnje izrekel
trditev, da se je z zmago protireformacije končalo obdobje duhovnega
in kulturnega razmaha v ljudstvu (Voglar 2006). Cankar s prav takšnim
orisom poudari katoliško uničenje protestantskih knjig in izgon pro-
148
pomembne točke v družbi, zlasti še na učiteljstvo; po volitvah se je akci-
ja stopnjevala v klerikalni oblastniški pritisk (Merhar 1957, 535; Moravec
1969, 137). Cankar je tudi presojal, kako sta se zaradi tega spreminjala
ravnanje in miselnost ljudi ter prehajala v podrejanje zmagovalcem in
odrekanje svojim dotedanjim prepričanjem. Na podlagi tega je pozneje,
v drugi polovici leta 1909, napisal dramo Hlapci (Moravec 1969, 138–39).
V tržaškem predavanju se je Cankar lotil tudi razmeroma obširnega
in podrobnega prikaza razvoja reformacije na Slovenskem in posebej še
opisa Trubarjeve življenjske in ustvarjalne poti. Toda potrebnih podat-
kov in podlage za vrednotenje še ni mogel črpati iz novejših slovenskih
znanstvenih del, saj je razprava Franceta Kidriča »Primož Trubar« zače-
la izhajati v celjskem časniku Domovina šele 17. julija 1908, knjiga Ivana
Prijatelja O kulturnem pomenu slovenske reformacije pa je po zapletih
izšla šele septembra 1908. Cankarju je bila torej v času sestavljanja preda-
vanja na voljo le tanka knjiga Ivana Laha Primož Trubar in naša reforma-
cija (Lah 1908). Zato se je moral opreti predvsem na ugledni starejši vir:
na nemško napisano zgodovino Kranjske (Dimitz 1875). Med Lahovim
in Cankarjevim opisovanjem slovenske reformacije in Trubarjevega de-
lovanja (Lah 1908, 20–38; Cankar 1976, 192–94) je precej vzporednosti,
enako velja za vrednotenje kulturnega pomena protestantskega delovan
ja. Tako Lah kakor Cankar navajata odlomke iz Dimitzevega pisanja,
vendar Cankar v odlomkih navaja tudi take dele, kakršnih Lah ne pov-
zema (Dimitz 1875a, 62–63; Lah 1908, 20–21; Cankar 1976, 193). To po-
meni, da je Cankar samostojno uporabljal Dimitzevo znanstveno delo
in navedkov ni prepisoval iz Lahove objave. Je pa za Cankarjevo zaje-
manje iz Dimitzeve knjige značilno, da je prevajal nekoliko ohlapno,
vendar pa v navedkih ni ponarejal zgodovinarjevih podatkov ali misli
(prim. Voglar 2005, 97).
Dimitz je v skladu z napovedjo v naslovu svoje zgodovine Kranjske,
da je pisana »s posebnim ozirom na razvoj kulture«, vneto opozarjal
na kulturne dosežke protestantizma na Slovenskem in nazadnje izrekel
trditev, da se je z zmago protireformacije končalo obdobje duhovnega
in kulturnega razmaha v ljudstvu (Voglar 2006). Cankar s prav takšnim
orisom poudari katoliško uničenje protestantskih knjig in izgon pro-
148
