Page 151 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 151
Dušan voglar
testantskih pisateljev. Tudi v tržaškem predavanju o Trubarju upora-
bi Cankar za rekatolizacijsko sežiganje knjig in preprečevanje delovan
ja protestantov zaostreno besedno zvezo »z ognjem in mečem« (195),
kakršno je uporabil v spredaj omenjenem predavanju tržaškim delav-
cem 24. aprila. Pozneje je v svoji drami Hlapci (1909) v Jermanove repli-
ke med drugim vdelal izjavo o času protireformacije:
Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica
pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhál. In mi smo vnuki svo-
jih dedov. (Cankar 1969, 33)
Izjava je, po opozorilu Igorja Grdine, v prikazu tako protireformacijskih
ukrepov kakor njihovih posledic pretirana – hkrati pa tudi ne brez pod-
lage, saj so takrat slovenske dežele zaradi izgona protestantskih pridigar-
jev in šolnikov ter v protestantizmu vztrajajočih plemičev in meščanov
izgubile vse tedaj živeče slovenske pisatelje, »intelektualno najambici-
oznejše«, »politično najsamostojnejše in podjetniško najiniciativnejše
ljudi, ki so iz poprejšnje brezupne province med Alpami in Jadranom v
16. stoletju naredili dovolj pomembno protestantsko duhovno žarišče«
(Grdina 2006, 221).
Cankar se je osredotočal na protestantske knjige kot izhodiščno
stopnjo slovenske književnosti, ni pa omenil protestantskega sloven-
skega bogoslužja, ki je bilo tudi po uporabi jezika nasprotje katoliškemu
takrat latinskemu bogoslužju, in Trubarjeve odločitve, da v letih 1555–
1565 utemelji, uredi in utrdi cerkev Božjo slovenskega jezika (Vinkler
2014), čeprav je o tem pisal Dimitz v svoji zgodovini (Dimitz 1875a, 274;
Dimitz 1875b, 200–210) in čeprav je o tem govoril Prijatelj na dunajskem
Trubarjevem večeru (Voglar 2005, 91).
Cankar se je s svojima predavanjema bojeval za priznanje, spoštovan
je in varovanje dejstva, da je bil Trubar besednik slovenskega ljudstva
in začetni ustvarjalec slovenske književnosti, zaradi tega pa tudi slo-
venske novoveške kulture. V tem se je njegovo prepričanje ujemalo s
Prijateljevim govorjenjem na dunajskem Trubarjevem večeru. Bojeval
se je na več straneh. Na eni strani zoper katoliško izpodbijanje pomena
protestantizma, ki je razglašalo trditev, da je šlo za vdor Slovencem tu-
149
testantskih pisateljev. Tudi v tržaškem predavanju o Trubarju upora-
bi Cankar za rekatolizacijsko sežiganje knjig in preprečevanje delovan
ja protestantov zaostreno besedno zvezo »z ognjem in mečem« (195),
kakršno je uporabil v spredaj omenjenem predavanju tržaškim delav-
cem 24. aprila. Pozneje je v svoji drami Hlapci (1909) v Jermanove repli-
ke med drugim vdelal izjavo o času protireformacije:
Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica
pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhál. In mi smo vnuki svo-
jih dedov. (Cankar 1969, 33)
Izjava je, po opozorilu Igorja Grdine, v prikazu tako protireformacijskih
ukrepov kakor njihovih posledic pretirana – hkrati pa tudi ne brez pod-
lage, saj so takrat slovenske dežele zaradi izgona protestantskih pridigar-
jev in šolnikov ter v protestantizmu vztrajajočih plemičev in meščanov
izgubile vse tedaj živeče slovenske pisatelje, »intelektualno najambici-
oznejše«, »politično najsamostojnejše in podjetniško najiniciativnejše
ljudi, ki so iz poprejšnje brezupne province med Alpami in Jadranom v
16. stoletju naredili dovolj pomembno protestantsko duhovno žarišče«
(Grdina 2006, 221).
Cankar se je osredotočal na protestantske knjige kot izhodiščno
stopnjo slovenske književnosti, ni pa omenil protestantskega sloven-
skega bogoslužja, ki je bilo tudi po uporabi jezika nasprotje katoliškemu
takrat latinskemu bogoslužju, in Trubarjeve odločitve, da v letih 1555–
1565 utemelji, uredi in utrdi cerkev Božjo slovenskega jezika (Vinkler
2014), čeprav je o tem pisal Dimitz v svoji zgodovini (Dimitz 1875a, 274;
Dimitz 1875b, 200–210) in čeprav je o tem govoril Prijatelj na dunajskem
Trubarjevem večeru (Voglar 2005, 91).
Cankar se je s svojima predavanjema bojeval za priznanje, spoštovan
je in varovanje dejstva, da je bil Trubar besednik slovenskega ljudstva
in začetni ustvarjalec slovenske književnosti, zaradi tega pa tudi slo-
venske novoveške kulture. V tem se je njegovo prepričanje ujemalo s
Prijateljevim govorjenjem na dunajskem Trubarjevem večeru. Bojeval
se je na več straneh. Na eni strani zoper katoliško izpodbijanje pomena
protestantizma, ki je razglašalo trditev, da je šlo za vdor Slovencem tu-
149
