Page 147 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 147
Dušan voglar
Pojasnila
Predavanji Ivana Cankarja, ki se je s svojim nastopom takoj uvelja-
vil in priljubil v neposrednem stiku z ljudmi kot udaren in besen kritik,
izvirata, kakor je razvidno iz uvodnega odstavka tržaškega predavanja,
iz njegovega globokega prepričanja o pomenu Trubarjevega dela za slo-
vensko književnost in slovenski narod, pravzaprav pa tudi iz njegovega
navdušenega občudovanja Primoža Trubarja kot slovenskega bojevni-
ka in kot enega največjih mož v slovenski zgodovini. S predavanjema se
je pridružil kresanju pojmovanj in vrednotenj slovenske reformacije 16.
stoletja in zlasti Trubarja, ki je vzplamtelo že proti koncu 19. stoletja in
živo plamtelo seveda tudi v spominskem letu 1908, pa še v letu 1909, v
letu epiloga (gl. Grdina 2006, 212–30). Pisatelj Cankar je odločno razgla-
sil pomen protestantskih piscev za vznik slovenskega knjižnega jezika
in slovenske književnosti, torej za izhodišče, na kakršnem se je obliko-
vala slovenska identiteta (prim. Vitorović 2006). Cankar ni nadaljeval
pesniškega legendariziranja Trubarja, kakršnega se je lotil Anton Aškerc
že v prav tako spominskem letu 1886 ob 300. obletnici Trubarjeve smrti
(Voglar 2005, 95), temveč je predvsem poslušalstvu v počastitev izročil
Trubarjevo podobo, kakršno je zmogel izrisati na podlagi tedaj že izda-
nih znanstvenih spisov.
Sočasno objavo in s tem vstop v takratno slovensko publicistiko je do-
živelo le Cankarjevo tržaško predavanje o Trubarju, in sicer v tržaškem
tedniku Delavski list junija 1908. Izidor Cankar, urednik Cankarjevih
Zbranih spisov, je to objavo spregledal (Voglar 1976, 358).
O pomenu reformacije in njenem zatrtju je Cankar spregovoril v
Trstu že v predavanju »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura« za
d ruštvo Ljudski oder 24. aprila 1908 (Cankar 1976, 158–83; Voglar 1976,
348–49.), in sicer v dveh odstavkih:
Prvo veselo znamenje mlado vzklile kulture se je pokazalo v reforma-
cijski dobi. V drugi polovici šestnajstega stoletja sta Primož Trubar in Jurij
Dalmatin postavila prvi in veličasten spomenik slovenski kulturi. Ome-
jena in nerazumna je trditev, da je bilo tisto veliko gibanje samo in edino
versko gibanje, da ni torej pomenilo za slovenski narod nič drugega, ka-
145
Pojasnila
Predavanji Ivana Cankarja, ki se je s svojim nastopom takoj uvelja-
vil in priljubil v neposrednem stiku z ljudmi kot udaren in besen kritik,
izvirata, kakor je razvidno iz uvodnega odstavka tržaškega predavanja,
iz njegovega globokega prepričanja o pomenu Trubarjevega dela za slo-
vensko književnost in slovenski narod, pravzaprav pa tudi iz njegovega
navdušenega občudovanja Primoža Trubarja kot slovenskega bojevni-
ka in kot enega največjih mož v slovenski zgodovini. S predavanjema se
je pridružil kresanju pojmovanj in vrednotenj slovenske reformacije 16.
stoletja in zlasti Trubarja, ki je vzplamtelo že proti koncu 19. stoletja in
živo plamtelo seveda tudi v spominskem letu 1908, pa še v letu 1909, v
letu epiloga (gl. Grdina 2006, 212–30). Pisatelj Cankar je odločno razgla-
sil pomen protestantskih piscev za vznik slovenskega knjižnega jezika
in slovenske književnosti, torej za izhodišče, na kakršnem se je obliko-
vala slovenska identiteta (prim. Vitorović 2006). Cankar ni nadaljeval
pesniškega legendariziranja Trubarja, kakršnega se je lotil Anton Aškerc
že v prav tako spominskem letu 1886 ob 300. obletnici Trubarjeve smrti
(Voglar 2005, 95), temveč je predvsem poslušalstvu v počastitev izročil
Trubarjevo podobo, kakršno je zmogel izrisati na podlagi tedaj že izda-
nih znanstvenih spisov.
Sočasno objavo in s tem vstop v takratno slovensko publicistiko je do-
živelo le Cankarjevo tržaško predavanje o Trubarju, in sicer v tržaškem
tedniku Delavski list junija 1908. Izidor Cankar, urednik Cankarjevih
Zbranih spisov, je to objavo spregledal (Voglar 1976, 358).
O pomenu reformacije in njenem zatrtju je Cankar spregovoril v
Trstu že v predavanju »Slovensko ljudstvo in slovenska kultura« za
d ruštvo Ljudski oder 24. aprila 1908 (Cankar 1976, 158–83; Voglar 1976,
348–49.), in sicer v dveh odstavkih:
Prvo veselo znamenje mlado vzklile kulture se je pokazalo v reforma-
cijski dobi. V drugi polovici šestnajstega stoletja sta Primož Trubar in Jurij
Dalmatin postavila prvi in veličasten spomenik slovenski kulturi. Ome-
jena in nerazumna je trditev, da je bilo tisto veliko gibanje samo in edino
versko gibanje, da ni torej pomenilo za slovenski narod nič drugega, ka-
145
