Page 145 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 145
ivan cankar
del škofijsko stolico v Ljubljani Tomaž Hren, na čigar imenu in spomi-
nu leži večno prokletstvo.17 S svojimi biriči je vdiral v protestantovske
cerkve, razbijal protestantovske oltarje, požigal cele vozove protestan-
tovskih knjig. Celo mrliče protestantovske je skrunil – njih trupla je dal
pometati v Ljubljanico. Na ljubljanskem trgu je zgorelo leta 1600 osem,
leto pozneje troje voz protestantovskih knjig. Tudi po drugih slovenskih
mestih so goreli ti žalostni kresovi – hujši, za narod pogubnejši nego tis-
te grmade, na katerih so po ukazu svete rimske katoliške cerkve goreli
posamezni plemeniti in pogumni spoznavalci. Na teh grmadah je gorel
človek – duh je ostal in delo je ostalo. Hrenovi kresovi pa so uničevali
kulturo in življenje celega naroda, uničevali so duh in delo.
Začetkom 17. stoletja so poslednji predikantje zapustili slovensko do-
movino. Glavni voditelji – Trubar, Dalmatin, Jurišič – so bili že zdavnaj
mrtvi; med poslednjimi, ki so šli v tujino, je bil Trubarjev sin Felicijan.
In bilo je kakor črno znamenje – s pobeglim sinom je zapustil potepta-
no Slovenijo tudi duh očeta Primoža Trubarja.
Tako se letos ne spominjamo samo Trubarja in reformacije, tem-
več tudi Hrena, njegovih biričev in njih slavnih del. Štiristoletnica
Trubarjevega rojstva je hkrati tristoletnica smrti mlade slovenske kul-
ture – nasilne smrti, ali bolje umora, ki ga je izvršil nad njo škof Hren
po naročilu rimske cerkve.
[205] Ta dvojni spomin slavimo v letu, ko se dan za dnem jasno iz-
kazuje, da je naš narod še dandanašnji veliko bolj narod škofa Hrena
nego narod Trubarjev ... Na žalost je treba povedati: celo med tistimi,
ki bodo letos slavili Trubarjev spomin, med tistimi, ki bodo na večjo
Trubarjevo čast in slavo prirejali veselice, plesne venčke ter stavili spo-
menike – celo med tistimi jih bo veliko in jih bo največ takih, ki bi, da
so živeli ob Hrenovih časih, hodili za jezuitsko procesijo ter stali ob
Hrenovih kresovih.18
škofa Janeza Tavčarja in nato škofa Tomaža Hrena (imenovan 1597, potrjen 1599),
ki se je od leta 1573 šolal pri jezuitih v štajerskem Gradcu.
17 O protestantizmu po Trubarjevem odhodu (1565) in Hrenovi protireformaciji
Dimitz poroča zelo obsežno (Dimitz 1875b, 200–88, 368–69).
18 Cankar ponovi enako misel iz svojega dunajskega predavanja.
143
del škofijsko stolico v Ljubljani Tomaž Hren, na čigar imenu in spomi-
nu leži večno prokletstvo.17 S svojimi biriči je vdiral v protestantovske
cerkve, razbijal protestantovske oltarje, požigal cele vozove protestan-
tovskih knjig. Celo mrliče protestantovske je skrunil – njih trupla je dal
pometati v Ljubljanico. Na ljubljanskem trgu je zgorelo leta 1600 osem,
leto pozneje troje voz protestantovskih knjig. Tudi po drugih slovenskih
mestih so goreli ti žalostni kresovi – hujši, za narod pogubnejši nego tis-
te grmade, na katerih so po ukazu svete rimske katoliške cerkve goreli
posamezni plemeniti in pogumni spoznavalci. Na teh grmadah je gorel
človek – duh je ostal in delo je ostalo. Hrenovi kresovi pa so uničevali
kulturo in življenje celega naroda, uničevali so duh in delo.
Začetkom 17. stoletja so poslednji predikantje zapustili slovensko do-
movino. Glavni voditelji – Trubar, Dalmatin, Jurišič – so bili že zdavnaj
mrtvi; med poslednjimi, ki so šli v tujino, je bil Trubarjev sin Felicijan.
In bilo je kakor črno znamenje – s pobeglim sinom je zapustil potepta-
no Slovenijo tudi duh očeta Primoža Trubarja.
Tako se letos ne spominjamo samo Trubarja in reformacije, tem-
več tudi Hrena, njegovih biričev in njih slavnih del. Štiristoletnica
Trubarjevega rojstva je hkrati tristoletnica smrti mlade slovenske kul-
ture – nasilne smrti, ali bolje umora, ki ga je izvršil nad njo škof Hren
po naročilu rimske cerkve.
[205] Ta dvojni spomin slavimo v letu, ko se dan za dnem jasno iz-
kazuje, da je naš narod še dandanašnji veliko bolj narod škofa Hrena
nego narod Trubarjev ... Na žalost je treba povedati: celo med tistimi,
ki bodo letos slavili Trubarjev spomin, med tistimi, ki bodo na večjo
Trubarjevo čast in slavo prirejali veselice, plesne venčke ter stavili spo-
menike – celo med tistimi jih bo veliko in jih bo največ takih, ki bi, da
so živeli ob Hrenovih časih, hodili za jezuitsko procesijo ter stali ob
Hrenovih kresovih.18
škofa Janeza Tavčarja in nato škofa Tomaža Hrena (imenovan 1597, potrjen 1599),
ki se je od leta 1573 šolal pri jezuitih v štajerskem Gradcu.
17 O protestantizmu po Trubarjevem odhodu (1565) in Hrenovi protireformaciji
Dimitz poroča zelo obsežno (Dimitz 1875b, 200–88, 368–69).
18 Cankar ponovi enako misel iz svojega dunajskega predavanja.
143
