Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 37
jonatan vinkler
pridigo s. evangelia inu preiete s. sacramente tiga s. karsta inu večerie Cris-
tuseve na tu nerterdneši zagvišan, de ie smert požerta v obladanie, kateru
ie nam Bug dal skuzi Jezusa Cristusa. (Trost 1588, B4–B5a)
Na evangeličanski strani so Luthra opisovali s podobami: pravi Božji
služabnik, luč prave vere, izvoljena posoda Božja (ob strani velja pus-
titi številne tekstne aluzije na Luthrovo apostolstvo), nemški Herkul
(Holbein ml., toda slednji ironično)1 in tudi zavetnik oz. zagovornik
svobode.
V zvezi s slednjim velja premisliti pamfletno delo History Von den
fier ketzren Prediger ordens der obseruantz zu Bern jm Schweytzer land
verbrant v strassburški izdaji iz leta 1521, in sicer lesorez na naslovnem
listu. Na njem Luther zaključuje vrsto »zagovornikov svobode« (patro-
ni libertatis), ki jo začenja Johannes Reuchlin in nadaljuje Ulrich von
Hutten. S tem je bil wittenberški profesor in pridigar eksplicitno umeš
čen v idearij zgodnjega nemškega humanizma. Pri likovni upodobitvi
gre namreč za razviden sklic na srditi, tudi sodni spor (pred rimsko ku-
rijo) humanista Johanna Reuchlina s poznosholastičnimi teologi univer-
ze v Kölnu, ki se je do Luthrovih 95 tez (1517) komajda nekoliko polegel.
V anale evropske intelektualne zgodovine se je trajno vgraviral zlasti
zavoljo klasične humanistične zbirke (izmišljenih) pisem Epistolae obs-
curorum virorum/Pisma mračnjakov, v kateri so nemški humanisti z naj-
bolj pekočo ironijo obračunali s stališči, intelektualnimi pozicijami, ne-
aktualno vednostjo ter tu in tam tudi s precej posvetnjaškim življenjem
svojih katoliških šomošterskih protivnikov. Delo se je na knjižn em trgu
pojavilo oktobra 1515 in četudi je bila anonimno, se je knjiga prodajala
kot vroče žemlje. Še istega leta, 1515., je bila ponatisnjena, naslednje leto
pa je izšla že tretja izdaja: bralci so, kot se zdi, prav kulinarično uživali v
strupenem nemškem posmehovanju, kajti na sholastični strani ni ostalo
nič, kar ne bi prišlo v mlin jedkega posmeha, pravzaprav že norčevanja.
1 Holbeinov lesorez je bil izvirno objavljen v Schweizer Chronik Heinricha Brenn
walda in Johannesa Stumpfa (1519), toda za Luthra, kot se zdi, neafirmativno
(prim. Thalheim 2012).
35
pridigo s. evangelia inu preiete s. sacramente tiga s. karsta inu večerie Cris-
tuseve na tu nerterdneši zagvišan, de ie smert požerta v obladanie, kateru
ie nam Bug dal skuzi Jezusa Cristusa. (Trost 1588, B4–B5a)
Na evangeličanski strani so Luthra opisovali s podobami: pravi Božji
služabnik, luč prave vere, izvoljena posoda Božja (ob strani velja pus-
titi številne tekstne aluzije na Luthrovo apostolstvo), nemški Herkul
(Holbein ml., toda slednji ironično)1 in tudi zavetnik oz. zagovornik
svobode.
V zvezi s slednjim velja premisliti pamfletno delo History Von den
fier ketzren Prediger ordens der obseruantz zu Bern jm Schweytzer land
verbrant v strassburški izdaji iz leta 1521, in sicer lesorez na naslovnem
listu. Na njem Luther zaključuje vrsto »zagovornikov svobode« (patro-
ni libertatis), ki jo začenja Johannes Reuchlin in nadaljuje Ulrich von
Hutten. S tem je bil wittenberški profesor in pridigar eksplicitno umeš
čen v idearij zgodnjega nemškega humanizma. Pri likovni upodobitvi
gre namreč za razviden sklic na srditi, tudi sodni spor (pred rimsko ku-
rijo) humanista Johanna Reuchlina s poznosholastičnimi teologi univer-
ze v Kölnu, ki se je do Luthrovih 95 tez (1517) komajda nekoliko polegel.
V anale evropske intelektualne zgodovine se je trajno vgraviral zlasti
zavoljo klasične humanistične zbirke (izmišljenih) pisem Epistolae obs-
curorum virorum/Pisma mračnjakov, v kateri so nemški humanisti z naj-
bolj pekočo ironijo obračunali s stališči, intelektualnimi pozicijami, ne-
aktualno vednostjo ter tu in tam tudi s precej posvetnjaškim življenjem
svojih katoliških šomošterskih protivnikov. Delo se je na knjižn em trgu
pojavilo oktobra 1515 in četudi je bila anonimno, se je knjiga prodajala
kot vroče žemlje. Še istega leta, 1515., je bila ponatisnjena, naslednje leto
pa je izšla že tretja izdaja: bralci so, kot se zdi, prav kulinarično uživali v
strupenem nemškem posmehovanju, kajti na sholastični strani ni ostalo
nič, kar ne bi prišlo v mlin jedkega posmeha, pravzaprav že norčevanja.
1 Holbeinov lesorez je bil izvirno objavljen v Schweizer Chronik Heinricha Brenn
walda in Johannesa Stumpfa (1519), toda za Luthra, kot se zdi, neafirmativno
(prim. Thalheim 2012).
35
