Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 40
razprave, študije
Kakor ste mi zadnjič pisali od svoje ljubice, kako jo presrčno ljubite, in
da ona ljubi Vas in Vam pošilja venčke in facaneteljne in pasove in podob-
no in da ne jemlje denarja od Vas kakor vlačuge. In kadar je njen mož zdo-
ma, tedaj hodite k nji in ona je zelo zadovoljna; in zadnjič ste mi rekli, da
ste jo v eni sapi trikrat okobálili in enkrat stoje v veži za vrati, potem ko ste
zapeli: »Odprite, prvaki, svoje duri!« In potlej je prišel njen mož in Vi ste
jo ucvrli odzadaj čez vrt: tako hočem zdaj pisati tudi jaz Vam, kako mi od-
seda z mojo prijateljico. (Pisma mračnjakov, 84)
Omenjeni disput se je izkazal hkrati za enega prvih resnejših spo
prijemov za »svobodo vesti« v nemškem 16. stoletju (Sovre 1954, 11–20).
Aluzijo izkazuje tudi omemba dominikanskega teologa in inkvizitorja
za nadškofije Mainz, Trier in Köln, M. Jacoba van Hoogstratena na isti
upodobitvi, je pa omenjeni naslovni list predvsem likovni obračun s fran-
čiškanom Thomasom Murnerjem (1475–1537), kajti njega in protivnike
»zagovornikov svobode« je avtor lesoreza poimenoval conciliabulum ma-
lignantium – »zborček hudobnežev«. Murner je na omenjenem naslovnem
listu upodobljen z dominantno figuro zvitorepega mačka, morda zavoljo
onomatopejske asociacije med njegovim priimkom, mačjim »predenjem«
in zvijačnostjo, ki so mu jo očitali. Si je pa na protestantski strani tak epi-
tet prislužil zaradi svoje skrajno jedke in bridke, morda celo najbolj stru-
pene nemške satire na račun Luthra v svojem času (predvsem Uon dem
grossen Lutherischen Narren wie in doctor Murner beschworen hat, 1522),
sicer pa je bil možak vsestransko nadarjen, izobražen in podjeten. Cesar
Maksimilijan I. ga je leta 1505 okronal z naslovom poeta laureatus, po ka-
terem je tedaj hlepel marsikateri pesnikujoči humanist. Naslednje leto
(1506) je postal doctor theologiae, znani pa so tudi Murnerjevi vplivi na
teologijo sira Thomasa Mora (Headley 1967, 73–92) in stiki z angleškim
kraljem Henrikom VIII., ki je Murnerja v svojem predanglikanskem ob-
dobju štel za pomemben branik rimske pravovernosti,2 učeni katoliški
2 Murner je bil poleg Cuthberta Tunstalla, ki je bil Henrikov emisar, po potre-
bi pa tudi špicelj (na državnem zboru v Wormsu, 28. januarja– 25. maja 1521; od
tam je pisal kodirano korespondenco kardinalu Thomasu Wolseyju v london-
ski Whitehall, pisma pa so kralja Henrika VIII. navedla k prvim ukrepom zoper
38
Kakor ste mi zadnjič pisali od svoje ljubice, kako jo presrčno ljubite, in
da ona ljubi Vas in Vam pošilja venčke in facaneteljne in pasove in podob-
no in da ne jemlje denarja od Vas kakor vlačuge. In kadar je njen mož zdo-
ma, tedaj hodite k nji in ona je zelo zadovoljna; in zadnjič ste mi rekli, da
ste jo v eni sapi trikrat okobálili in enkrat stoje v veži za vrati, potem ko ste
zapeli: »Odprite, prvaki, svoje duri!« In potlej je prišel njen mož in Vi ste
jo ucvrli odzadaj čez vrt: tako hočem zdaj pisati tudi jaz Vam, kako mi od-
seda z mojo prijateljico. (Pisma mračnjakov, 84)
Omenjeni disput se je izkazal hkrati za enega prvih resnejših spo
prijemov za »svobodo vesti« v nemškem 16. stoletju (Sovre 1954, 11–20).
Aluzijo izkazuje tudi omemba dominikanskega teologa in inkvizitorja
za nadškofije Mainz, Trier in Köln, M. Jacoba van Hoogstratena na isti
upodobitvi, je pa omenjeni naslovni list predvsem likovni obračun s fran-
čiškanom Thomasom Murnerjem (1475–1537), kajti njega in protivnike
»zagovornikov svobode« je avtor lesoreza poimenoval conciliabulum ma-
lignantium – »zborček hudobnežev«. Murner je na omenjenem naslovnem
listu upodobljen z dominantno figuro zvitorepega mačka, morda zavoljo
onomatopejske asociacije med njegovim priimkom, mačjim »predenjem«
in zvijačnostjo, ki so mu jo očitali. Si je pa na protestantski strani tak epi-
tet prislužil zaradi svoje skrajno jedke in bridke, morda celo najbolj stru-
pene nemške satire na račun Luthra v svojem času (predvsem Uon dem
grossen Lutherischen Narren wie in doctor Murner beschworen hat, 1522),
sicer pa je bil možak vsestransko nadarjen, izobražen in podjeten. Cesar
Maksimilijan I. ga je leta 1505 okronal z naslovom poeta laureatus, po ka-
terem je tedaj hlepel marsikateri pesnikujoči humanist. Naslednje leto
(1506) je postal doctor theologiae, znani pa so tudi Murnerjevi vplivi na
teologijo sira Thomasa Mora (Headley 1967, 73–92) in stiki z angleškim
kraljem Henrikom VIII., ki je Murnerja v svojem predanglikanskem ob-
dobju štel za pomemben branik rimske pravovernosti,2 učeni katoliški
2 Murner je bil poleg Cuthberta Tunstalla, ki je bil Henrikov emisar, po potre-
bi pa tudi špicelj (na državnem zboru v Wormsu, 28. januarja– 25. maja 1521; od
tam je pisal kodirano korespondenco kardinalu Thomasu Wolseyju v london-
ski Whitehall, pisma pa so kralja Henrika VIII. navedla k prvim ukrepom zoper
38
