Page 42 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 42
razprave, študije
Ti so dvor na Dunaju napolnili zlasti po zmagi vojske Katoliške lige na
upornimi Čehi v bitki na Beli gori pri Pragi 8. novembra 1620.
Eden izmed njih je bil tudi svetovalec češkega kralja in cesarja
Ferdinanda II., neki Martin de Huerta. Ta je poklicno pot začel precej
skromno, kot krojaški pomočnik, jo nadaljeval nato kot lakaj in nazadnje
kot špicelj. Za tem pa je prišla »češka vojna«. In možak se je udinjal med
soldate Katoliške lige. Ker je bil podjeten človek, je hitro napredoval. Toda
slednje je bilo pripisati prej njegovi zvitosti in spretnemu intrigiranju kot
pa zaresnemu junaštvu na bojnem polju. Hiter vzpon po klinih vojaške
hierarhije je mogel v dobršni meri vknjižiti tudi na račun svoje atletske
postave, ki mu je prinesla naklonjenost grofice s Kolovrat. In ta človek je
cesarju svetoval, da naj »da brez izjeme pomoriti vse, da ne bo od tega ne-
vernega krivoverskega naroda [Čehov] ostala živa niti duša« (Denis 1930,
28). Nekaj podobnega je vedel predlagati tudi znameniti španski diplo-
mat na dunajskem dvoru Íñigo Vélez de Guevara grof Oñate, ki je mo-
narhu razlagal, na kak način so upori v Kataloniji in Aragonu španskim
katoliškim kraljem omogočili ne le utrditi, temveč povečati lastno moč.
Za Čehe, ki so bili po Beli gori premagani in tako v podobni situaciji kot
Katalonci ali Aragonci, je predlagal nič manj kot genocid:
S štirideset tisoč možmi dobre španske vojske, ki bi se ji pridružila še
lahka poljska konjenica, bi bil do kraja iztrebljen ta brezbožni narod, ki je
tako dolgo žalil cesarsko visokost. (Denis 1930, 28)
Iz navedka je razbrati popolnoma prakticistično monarhistično ar-
tikulacijo baročne politične teorije, kot je pač mogoča iz ust vojaške-
ga škornja ali brezskrupuloznega diplomata. Toda tudi teorijo politične
moči, ki temelji na misli, da je temeljni, edini mogoči, od vsega druge-
ga neodvisni in primarni vir vse (politične) moči ter prava vsemogočna
volja Božja. Tako se monarhi tedanje dobe razumevanjo le kot posvet-
ni legati Pantokratorja, državljanske svobode pa so zgolj koncesije oz.
»milosti« na podlagi razodete Božje volje, ne pa posledice ali izpeljave
iz samonasebnih lastnosti človeka ali neodvisnega razuma. Takšno sta-
lišče je otrok srednjeveške filozofije zgodovine, in sicer takšne, kot jo
je artikuliral Avguštin v svojem epohalnem De civitate Dei: Dve moči,
40
Ti so dvor na Dunaju napolnili zlasti po zmagi vojske Katoliške lige na
upornimi Čehi v bitki na Beli gori pri Pragi 8. novembra 1620.
Eden izmed njih je bil tudi svetovalec češkega kralja in cesarja
Ferdinanda II., neki Martin de Huerta. Ta je poklicno pot začel precej
skromno, kot krojaški pomočnik, jo nadaljeval nato kot lakaj in nazadnje
kot špicelj. Za tem pa je prišla »češka vojna«. In možak se je udinjal med
soldate Katoliške lige. Ker je bil podjeten človek, je hitro napredoval. Toda
slednje je bilo pripisati prej njegovi zvitosti in spretnemu intrigiranju kot
pa zaresnemu junaštvu na bojnem polju. Hiter vzpon po klinih vojaške
hierarhije je mogel v dobršni meri vknjižiti tudi na račun svoje atletske
postave, ki mu je prinesla naklonjenost grofice s Kolovrat. In ta človek je
cesarju svetoval, da naj »da brez izjeme pomoriti vse, da ne bo od tega ne-
vernega krivoverskega naroda [Čehov] ostala živa niti duša« (Denis 1930,
28). Nekaj podobnega je vedel predlagati tudi znameniti španski diplo-
mat na dunajskem dvoru Íñigo Vélez de Guevara grof Oñate, ki je mo-
narhu razlagal, na kak način so upori v Kataloniji in Aragonu španskim
katoliškim kraljem omogočili ne le utrditi, temveč povečati lastno moč.
Za Čehe, ki so bili po Beli gori premagani in tako v podobni situaciji kot
Katalonci ali Aragonci, je predlagal nič manj kot genocid:
S štirideset tisoč možmi dobre španske vojske, ki bi se ji pridružila še
lahka poljska konjenica, bi bil do kraja iztrebljen ta brezbožni narod, ki je
tako dolgo žalil cesarsko visokost. (Denis 1930, 28)
Iz navedka je razbrati popolnoma prakticistično monarhistično ar-
tikulacijo baročne politične teorije, kot je pač mogoča iz ust vojaške-
ga škornja ali brezskrupuloznega diplomata. Toda tudi teorijo politične
moči, ki temelji na misli, da je temeljni, edini mogoči, od vsega druge-
ga neodvisni in primarni vir vse (politične) moči ter prava vsemogočna
volja Božja. Tako se monarhi tedanje dobe razumevanjo le kot posvet-
ni legati Pantokratorja, državljanske svobode pa so zgolj koncesije oz.
»milosti« na podlagi razodete Božje volje, ne pa posledice ali izpeljave
iz samonasebnih lastnosti človeka ali neodvisnega razuma. Takšno sta-
lišče je otrok srednjeveške filozofije zgodovine, in sicer takšne, kot jo
je artikuliral Avguštin v svojem epohalnem De civitate Dei: Dve moči,
40
