Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 55
peter kuzmič
Videti je, da je Cerkev, kot jo svet pozna, izgubila ključe Božjega kral
jestva. Zato tudi slišimo, da mnogi, še posebej mladi, pravijo »Jezus da,
cerkev ne«.
Ali je bila torej Cerkev napaka ali pa morda, kot je formuliral Hans
Küng, »bolj ali manj klavrn nadomestek za kraljestvo« (Küng po
Harrington 1980, 28)? Tisti, ki zaradi diskrepance med Jezusovim živ-
ljenjem in oznanilom ter zaznavno realnostjo večine krščanskih občes-
tev tako razmišljajo, pogosto citirajo znano formulacijo Alfreda Loisiyja:
»Jezus je oznanjal Božje kraljestvo, prišla pa je Cerkev.« (Loisy 1902, 111)
Evangelijci upravičeno poudarjamo avtoriteto in zanesljivost Pisma
ter pomembnost v njem zapisanega Jezusovega učenja. To nas logično
napotuje na preiskovanje Pisma in prizadevanje, da bi bili Jezusu zves-
ti in poslušni. Pod predpostavko takšne predanosti je jasno, da lahko
Cerkev pravilno dojamemo le v okviru Jezusovega učenja o Božjem kral
jestvu kot njeni referenčni točki in glavni skrbi. Božje kraljestvo je nam
reč »tako izhodišče kot tudi smoter Cerkve« (Padilla 1976, 1).
Ko govorimo o kraljestvu v razmerju do Cerkve, govorimo pred-
vsem o vladavini, ki jo Kristus izvaja v po njem imenovani skupnosti
in prek te skupnosti. Ta Kristusova vladavina v sedanjem času pa ima
izredno pomembni referenčni točki. Prva je temeljna, gre za pretekli
Dogodek, ki obsega učlovečenje, Jezusovo zemeljsko življenje in delo-
vanje, ki je doseglo vrhunec v njegovi nadomestni smrti in zmagoslav-
nem vstajenju. Kraljestvo je prišlo v Jezusovi osebi in Cerkev je nasle-
dek Kraljevega prihoda.
Druga referenčna točka je še v prihodnosti, izpolnila pa se bo s
Kristusovim vnovičnim prihodom, ki bo dovršitev kraljestva in ab-
sorpcija Cerkve v kraljestvo. Kar se je že začelo z Jezusovo inavguraci-
jo kraljestva, se bo v polnosti uresničilo šele, ko se vrne v moči in slavi.
Cerkev torej obstaja »med časoma«, znotraj te dvoadventne struktu-
re odrešenjske zgodovine. Vselej se mora ozirati nazaj, saj je zgrajena na
temelju, ki so ga položili Jezus in njegovi apostoli, hkrati pa gledati na
prej, v polnem zavedanju dejstva, da je to – čeprav »se izgrajuje« – nje-
gova Cerkev in da jo bo ob svojem prihodu on sam dovršil ter ji hkrati
tudi sodil (prim. 1 Kor 3,10–15).
53
Videti je, da je Cerkev, kot jo svet pozna, izgubila ključe Božjega kral
jestva. Zato tudi slišimo, da mnogi, še posebej mladi, pravijo »Jezus da,
cerkev ne«.
Ali je bila torej Cerkev napaka ali pa morda, kot je formuliral Hans
Küng, »bolj ali manj klavrn nadomestek za kraljestvo« (Küng po
Harrington 1980, 28)? Tisti, ki zaradi diskrepance med Jezusovim živ-
ljenjem in oznanilom ter zaznavno realnostjo večine krščanskih občes-
tev tako razmišljajo, pogosto citirajo znano formulacijo Alfreda Loisiyja:
»Jezus je oznanjal Božje kraljestvo, prišla pa je Cerkev.« (Loisy 1902, 111)
Evangelijci upravičeno poudarjamo avtoriteto in zanesljivost Pisma
ter pomembnost v njem zapisanega Jezusovega učenja. To nas logično
napotuje na preiskovanje Pisma in prizadevanje, da bi bili Jezusu zves-
ti in poslušni. Pod predpostavko takšne predanosti je jasno, da lahko
Cerkev pravilno dojamemo le v okviru Jezusovega učenja o Božjem kral
jestvu kot njeni referenčni točki in glavni skrbi. Božje kraljestvo je nam
reč »tako izhodišče kot tudi smoter Cerkve« (Padilla 1976, 1).
Ko govorimo o kraljestvu v razmerju do Cerkve, govorimo pred-
vsem o vladavini, ki jo Kristus izvaja v po njem imenovani skupnosti
in prek te skupnosti. Ta Kristusova vladavina v sedanjem času pa ima
izredno pomembni referenčni točki. Prva je temeljna, gre za pretekli
Dogodek, ki obsega učlovečenje, Jezusovo zemeljsko življenje in delo-
vanje, ki je doseglo vrhunec v njegovi nadomestni smrti in zmagoslav-
nem vstajenju. Kraljestvo je prišlo v Jezusovi osebi in Cerkev je nasle-
dek Kraljevega prihoda.
Druga referenčna točka je še v prihodnosti, izpolnila pa se bo s
Kristusovim vnovičnim prihodom, ki bo dovršitev kraljestva in ab-
sorpcija Cerkve v kraljestvo. Kar se je že začelo z Jezusovo inavguraci-
jo kraljestva, se bo v polnosti uresničilo šele, ko se vrne v moči in slavi.
Cerkev torej obstaja »med časoma«, znotraj te dvoadventne struktu-
re odrešenjske zgodovine. Vselej se mora ozirati nazaj, saj je zgrajena na
temelju, ki so ga položili Jezus in njegovi apostoli, hkrati pa gledati na
prej, v polnem zavedanju dejstva, da je to – čeprav »se izgrajuje« – nje-
gova Cerkev in da jo bo ob svojem prihodu on sam dovršil ter ji hkrati
tudi sodil (prim. 1 Kor 3,10–15).
53
