Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 57
peter kuzmič
kot Corpus Christianum, ki mu vladajo cesar in cerkveni dostojanstve-
niki (sacerdotum). Cerkev je postala državna cerkev, dekla interesov
imperija. Tako vzhodna imperialna teologija kot tudi zahodna ško-
fovska teokracija sta Božje kraljestvo reducirali na tostranske dano-
sti vlog in oblasti papeža ter cesarja. Čeprav je bila Avguštinova misel
globlja in razsodnejša, je v De Civitate Dei tudi sam podlegel skuš njavi,
da je vidni cerkveni sistem enačil z Božjim kraljestvom. Ne le zmago
slavno Cerkev (ecclesia triumphans), tudi vojskujočo se cerkev (ecclesia
militans) je skoraj izenačil s kraljestvom. Avguštin je v omenjeni knjigi
eksplicitno zatrdil, da je Cerkev »že zdaj Kristusovo in nebeško kral
jestvo« (XX, 9). Srednjeveška cerkev je nekritično sledila Avguštinu pri
enačenju vidnega cerkvenega sistema z Božjim kraljestvom in pri apli-
kaciji takšnega pojmovanja na legitimiranje nesvete alianse pres tola in
oltarja. Ta interpretacija in z njo povezana praktična zveza med cerkvi-
jo in državo sta imeli tragične posledice, kakršne so na primer resni
poskusi, da bi s silo ustvarili »čisto« Sveto krščansko Cesarstvo, v ka-
terem ne bi bilo prostora ne za nekristjane ne za krščanske heretike.
V najslabšem primeru so »svete« križarske vojne popolnoma nadome-
stile poslanstvo Cerkve, v najboljšem pa so dobile enak pomen kakor
širjenje Božjega kraljestva.
Reformatorji so Božje kraljestvo izenačili z nevidno Cerkvijo. Ladd
povzema stališče reformatorjev (čeprav pri tem nekoliko preveč po
enostavlja), ko pravi: »Za njih je bilo kraljestvo Božja vladavina v srcih
odrešenih in s tem v osnovi religijski pojem, predvsem pa sedanja res-
ničnost.« (Ladd 1952, 25)4 Treba pa je opozoriti na precejšnja razhajanja
v pojmovanjih reformatorjev glede kraljestva. Zwinglijevo stališče vse-
buje poteze njegovega humanističnega pojmovanja kraljestva. Luther
se »lovi« med močnim vplivom določenih vidikov Avguštinove misli in
elaboriranjem svojega lastnega kristocentričnega poudarka v kontekstu
odvisnosti od državne zaščite in prilagajanja svojih teoloških polemik z
bojem proti radikalnejšim tokovom reformacije. Calvin ponuja razvito
4 Na reformatorje se neposredno navezujejo tudi nekateri sodobni reformirani
evangeljski teologi, kot sta Geerhardus Vos in Oswald Thompson Allis.
55
kot Corpus Christianum, ki mu vladajo cesar in cerkveni dostojanstve-
niki (sacerdotum). Cerkev je postala državna cerkev, dekla interesov
imperija. Tako vzhodna imperialna teologija kot tudi zahodna ško-
fovska teokracija sta Božje kraljestvo reducirali na tostranske dano-
sti vlog in oblasti papeža ter cesarja. Čeprav je bila Avguštinova misel
globlja in razsodnejša, je v De Civitate Dei tudi sam podlegel skuš njavi,
da je vidni cerkveni sistem enačil z Božjim kraljestvom. Ne le zmago
slavno Cerkev (ecclesia triumphans), tudi vojskujočo se cerkev (ecclesia
militans) je skoraj izenačil s kraljestvom. Avguštin je v omenjeni knjigi
eksplicitno zatrdil, da je Cerkev »že zdaj Kristusovo in nebeško kral
jestvo« (XX, 9). Srednjeveška cerkev je nekritično sledila Avguštinu pri
enačenju vidnega cerkvenega sistema z Božjim kraljestvom in pri apli-
kaciji takšnega pojmovanja na legitimiranje nesvete alianse pres tola in
oltarja. Ta interpretacija in z njo povezana praktična zveza med cerkvi-
jo in državo sta imeli tragične posledice, kakršne so na primer resni
poskusi, da bi s silo ustvarili »čisto« Sveto krščansko Cesarstvo, v ka-
terem ne bi bilo prostora ne za nekristjane ne za krščanske heretike.
V najslabšem primeru so »svete« križarske vojne popolnoma nadome-
stile poslanstvo Cerkve, v najboljšem pa so dobile enak pomen kakor
širjenje Božjega kraljestva.
Reformatorji so Božje kraljestvo izenačili z nevidno Cerkvijo. Ladd
povzema stališče reformatorjev (čeprav pri tem nekoliko preveč po
enostavlja), ko pravi: »Za njih je bilo kraljestvo Božja vladavina v srcih
odrešenih in s tem v osnovi religijski pojem, predvsem pa sedanja res-
ničnost.« (Ladd 1952, 25)4 Treba pa je opozoriti na precejšnja razhajanja
v pojmovanjih reformatorjev glede kraljestva. Zwinglijevo stališče vse-
buje poteze njegovega humanističnega pojmovanja kraljestva. Luther
se »lovi« med močnim vplivom določenih vidikov Avguštinove misli in
elaboriranjem svojega lastnega kristocentričnega poudarka v kontekstu
odvisnosti od državne zaščite in prilagajanja svojih teoloških polemik z
bojem proti radikalnejšim tokovom reformacije. Calvin ponuja razvito
4 Na reformatorje se neposredno navezujejo tudi nekateri sodobni reformirani
evangeljski teologi, kot sta Geerhardus Vos in Oswald Thompson Allis.
55
