Page 54 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 54
razprave, študije
Cerkev v razmerju do kraljestva
Kakšna točno pa je povezava med Božjim kraljestvom, ki ga je Jezus
oznanjal, in Cerkvijo, ki jo je utemeljil? Za pogovor o tem, kaj je Cerkev
in kaj njeno poslanstvo [mission], je namreč ključno, da vemo, kaj je
Jezus načrtoval. Nekoliko me skrbi, da se pri našem evangelijskem in
evangelizacijskem aktivizmu te povezave pogosto lotevamo na napač-
nem koncu. Razumeti moramo, kdo smo, da bi lahko vedeli, kaj nam je
početi. Tako svoja zavestna kot tudi nezavedna izhodišča moramo pre-
verjati v vsej luči Božjega načrta in smotra, tj. upoštevajoč celoto biblič-
nega nauka, da bo naše delo lahko najprej poslušno razumevanje tega,
kar dela Bog, in da bo lahko naše poslanstvo naravno izhajalo iz našega
duhovnega značaja in biti. Delovanje mora biti naravni nasledek biti. Za
uresničevanje Božjega poslanstva v svetu so nujno potrebni Božji ljud-
je. Pogoj svetlobe v svetu je luč, ki sveti, učinek slanosti na Zemlji pa iz-
haja iz značilnosti soli.
Hvaležni smo za vidno rast Cerkve po vsem svetu in z veliko radostjo
proslavljamo zmage odrešenja, ki jih Kristus s svojim ljudstvom dosega
v različnih okoliščinah znotraj našega ljubezni lačnega sveta. Toda is-
točasno se moramo soočiti z dejstvom, da je kredibilnost Cerkve mar-
sikje resno spodkopana, da je Cerkev postavljena pod vprašaj, da se na-
njo zgrinjajo očitki in napadi ter da je ponekod celo surovo preganjana.
Pri svojem poslanstvu, a tudi v samem svojem obstoju se sooča z resnim
izzivom ponovne oživitve zelo tekmovalnega in militantnega islama.
Marksisti jo kritizirajo kot »opij ljudstva«, ki utrjuje zasužnjenost izko-
riščanih množic: brez »opija« bi si namreč prizadevale za družbenopoli-
tično emancipacijo, do katere so vsekakor upravičene. V deželah t. i. tret-
jega sveta jo mnogi še vedno dojemajo kot izpostavo zahodne civilizacije
in kulture, kot orodje močnejših tujcev. Na Zahodu so cerkve, ki imajo
v glavnem bodisi meščanske ali ruralne poteze, že dolgo tega izgubile
večino delavskega razreda, intelektualcev in mladih. Celotna družbena
struktura, ki naj bi domnevno temeljila na krščanskih načelih, je v pro-
cesu moralne in kulturne dezintegracije doslej še neznanih razsežnosti.
52
Cerkev v razmerju do kraljestva
Kakšna točno pa je povezava med Božjim kraljestvom, ki ga je Jezus
oznanjal, in Cerkvijo, ki jo je utemeljil? Za pogovor o tem, kaj je Cerkev
in kaj njeno poslanstvo [mission], je namreč ključno, da vemo, kaj je
Jezus načrtoval. Nekoliko me skrbi, da se pri našem evangelijskem in
evangelizacijskem aktivizmu te povezave pogosto lotevamo na napač-
nem koncu. Razumeti moramo, kdo smo, da bi lahko vedeli, kaj nam je
početi. Tako svoja zavestna kot tudi nezavedna izhodišča moramo pre-
verjati v vsej luči Božjega načrta in smotra, tj. upoštevajoč celoto biblič-
nega nauka, da bo naše delo lahko najprej poslušno razumevanje tega,
kar dela Bog, in da bo lahko naše poslanstvo naravno izhajalo iz našega
duhovnega značaja in biti. Delovanje mora biti naravni nasledek biti. Za
uresničevanje Božjega poslanstva v svetu so nujno potrebni Božji ljud-
je. Pogoj svetlobe v svetu je luč, ki sveti, učinek slanosti na Zemlji pa iz-
haja iz značilnosti soli.
Hvaležni smo za vidno rast Cerkve po vsem svetu in z veliko radostjo
proslavljamo zmage odrešenja, ki jih Kristus s svojim ljudstvom dosega
v različnih okoliščinah znotraj našega ljubezni lačnega sveta. Toda is-
točasno se moramo soočiti z dejstvom, da je kredibilnost Cerkve mar-
sikje resno spodkopana, da je Cerkev postavljena pod vprašaj, da se na-
njo zgrinjajo očitki in napadi ter da je ponekod celo surovo preganjana.
Pri svojem poslanstvu, a tudi v samem svojem obstoju se sooča z resnim
izzivom ponovne oživitve zelo tekmovalnega in militantnega islama.
Marksisti jo kritizirajo kot »opij ljudstva«, ki utrjuje zasužnjenost izko-
riščanih množic: brez »opija« bi si namreč prizadevale za družbenopoli-
tično emancipacijo, do katere so vsekakor upravičene. V deželah t. i. tret-
jega sveta jo mnogi še vedno dojemajo kot izpostavo zahodne civilizacije
in kulture, kot orodje močnejših tujcev. Na Zahodu so cerkve, ki imajo
v glavnem bodisi meščanske ali ruralne poteze, že dolgo tega izgubile
večino delavskega razreda, intelektualcev in mladih. Celotna družbena
struktura, ki naj bi domnevno temeljila na krščanskih načelih, je v pro-
cesu moralne in kulturne dezintegracije doslej še neznanih razsežnosti.
52
