Page 56 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 56
razprave, študije
Cerkev se mora naučiti delati na osnovi tega, kar je Kristus že sto-
ril, in čakati na tisto, kar bo še storil. Kakor hitro izgubi izpred oči ene-
ga teh vidikov, je že nezvesta. Naučiti se mora živeti v sedanji napetosti,
ki jo povzroča prekrivanje stare in nove dobe, vedoč, da – čeprav dela
znotraj stare – pripada novi in za njo tudi dela.
Svetopisemsko utemeljeni parametri tega kristološkega razumevan
ja odrešenjske zgodovine nudijo okvir za pravilno razumevanje znača-
ja in poslanstva Cerkve v razmerju do Jezusove glavne skrbi – Božjega
kraljestva. Zato nam bodo za osnovno ogrodje tega uvodnega poglav-
ja. Toda preden preidemo na glavni del poglavja, si bomo na kratko (in
po nuji le parcialno) ogledali zgodovino obravnave te tematike v po
apostolski dobi Cerkve.
Kraljestvo v zgodovini poapostolske Cerkve
V prvih dveh stoletjih so Božje kraljestvo interpretirali predvsem
v eshatološkem in hiliastičnem smislu, v smislu notranje duhovnosti
vernikov kot posameznikov. Cerkev so doživljali kot sedanjo resnič-
nost, kraljestvo pa kot upanje, ki se je nanašalo izključno na eshato-
loško prihodnost v smislu posameznikovega uživanja Božjih blagos-
lovov. V tem času, ko je bila Cerkev kljub svoji rasti še vedno s strani
imperija preganjana manjšina, se je v prizadevanju biti »čista cerkev«2
umikala svetu in čakala na prihod Božjega kraljestva, ki bo upravičil
njeno prizadevanje.3 Konstantinovski obrat je zagotovil religijsko-po-
litičen okvir, znotraj katerega si je postalo možno Cerkev in kraljestvo
zamišljati v bolj soodnosnem smislu. Teologi bizantinskega dvora so
razvili teologijo krščanskega imperija, ki jo povzema krilatica »en Bog,
en Logos, en cesar, en imperij«. Božje kraljestvo so začeli razumevati
2 Skrajni primer tega prizadevanja so bili donatistični zasnutki perfekcionistične
ekleziologije. Glej Avguštinovo polemiko proti donatistom.
3 Ugotovimo lahko osupljivo podobnost doktrinarnih poudarkov in vedenjskih
vzorcev med zastopniki stare judovske apokaliptike (glej podpoglavje »Judovska
pričakovanja Božjega kraljestva«), segmenti zgodnje Cerkve in sodobnimi mileni-
arističnimi ločinami. Deli evangelijskega gibanja so nevarno blizu zadnje imeno-
vani skupini.
54
Cerkev se mora naučiti delati na osnovi tega, kar je Kristus že sto-
ril, in čakati na tisto, kar bo še storil. Kakor hitro izgubi izpred oči ene-
ga teh vidikov, je že nezvesta. Naučiti se mora živeti v sedanji napetosti,
ki jo povzroča prekrivanje stare in nove dobe, vedoč, da – čeprav dela
znotraj stare – pripada novi in za njo tudi dela.
Svetopisemsko utemeljeni parametri tega kristološkega razumevan
ja odrešenjske zgodovine nudijo okvir za pravilno razumevanje znača-
ja in poslanstva Cerkve v razmerju do Jezusove glavne skrbi – Božjega
kraljestva. Zato nam bodo za osnovno ogrodje tega uvodnega poglav-
ja. Toda preden preidemo na glavni del poglavja, si bomo na kratko (in
po nuji le parcialno) ogledali zgodovino obravnave te tematike v po
apostolski dobi Cerkve.
Kraljestvo v zgodovini poapostolske Cerkve
V prvih dveh stoletjih so Božje kraljestvo interpretirali predvsem
v eshatološkem in hiliastičnem smislu, v smislu notranje duhovnosti
vernikov kot posameznikov. Cerkev so doživljali kot sedanjo resnič-
nost, kraljestvo pa kot upanje, ki se je nanašalo izključno na eshato-
loško prihodnost v smislu posameznikovega uživanja Božjih blagos-
lovov. V tem času, ko je bila Cerkev kljub svoji rasti še vedno s strani
imperija preganjana manjšina, se je v prizadevanju biti »čista cerkev«2
umikala svetu in čakala na prihod Božjega kraljestva, ki bo upravičil
njeno prizadevanje.3 Konstantinovski obrat je zagotovil religijsko-po-
litičen okvir, znotraj katerega si je postalo možno Cerkev in kraljestvo
zamišljati v bolj soodnosnem smislu. Teologi bizantinskega dvora so
razvili teologijo krščanskega imperija, ki jo povzema krilatica »en Bog,
en Logos, en cesar, en imperij«. Božje kraljestvo so začeli razumevati
2 Skrajni primer tega prizadevanja so bili donatistični zasnutki perfekcionistične
ekleziologije. Glej Avguštinovo polemiko proti donatistom.
3 Ugotovimo lahko osupljivo podobnost doktrinarnih poudarkov in vedenjskih
vzorcev med zastopniki stare judovske apokaliptike (glej podpoglavje »Judovska
pričakovanja Božjega kraljestva«), segmenti zgodnje Cerkve in sodobnimi mileni-
arističnimi ločinami. Deli evangelijskega gibanja so nevarno blizu zadnje imeno-
vani skupini.
54
