Page 58 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 58
razprave, študije
teologijo Božjega kraljestva, ki stremi h kristokraciji kot cerkveno regu-
lirani državi v ženevskem slogu.5
Kristjani reformacijskega izročila so Cerkev pojmovali, kot jo opre-
deljuje Augsburška veroizpoved – kot »kongregacijo svetih, v kateri se
pridiga čisti evangelij in se prav (v skladu z evangelijem) delita zakra-
menta« (člen 7). To opredelitev Cerkve kot zgolj congregatio sanctorum
(in fidelium) so upravičeno kritizirali kot necelovito in pomanjkljivo iz
dveh osnovnih razlogov.6 Prvič, ker ne utemeljuje Cerkve v Božjem kral
jestvu. Drugič, ker pelje v ekleziocentrizem, ki pozablja, da ima Cerkev
poslanstvo v tem svetu. Celovita biblična ekleziologija ne dopušča poj-
movanja congregatio brez poslanstva.
Kraljestvo v moderni dobi
Razprave o Božjem kraljestvu so bile v zadnjih 150 letih večinoma
akademske in najpogosteje nekoliko ločene od eklezioloških vprašanj.
Albrecht Ritschl je pojem kraljestva razumel v smislu dominantnega
evolucijskega razumevanja zgodovine in ga razlagal kot sedanjo resnič-
nost ter gonilno silo razvoja, ki se bo v polnosti realizirala v tem sve-
tu. Ritschlovo pojmovanje kraljestva – izraženo v neokantovskem filo-
zofskem obzorju – je proti koncu devetnajstega stoletja prevladovalo.
Skydsgaard je to obdobje povzel takole:
Prevladalo je imanentistično in spiritualizirano pojmovanje Božjega
kraljestva, ki se je dobro ujemalo z za tisti čas tako zelo značilnim optimi-
stičnim pogledom na človeka in svet. Krščanstvo se je prelevilo v poveliče-
vani Kulturprotestantismus, ta pa je v mnogih ozirih predvsem meščanski
pojav, ki se je dobro prilegal religiozni ideologiji humanizma. (Skydsgaard
1951, 386)
Preobrat v preučevanju Nove zaveze na začetku 20. stoletja je zane-
til močno reakcijo proti temu – v osnovi neeshatološkemu – ritschlov
5 Za izčrpnejši pregled stališč reformatorjev 16. stoletja glej Torrance 1956 in 1957 ter
Quistorp 1955.
6 Za primere kritik glej npr. Pannenberg 1969, 75–76; Braaten 1969, 112–16.
56
teologijo Božjega kraljestva, ki stremi h kristokraciji kot cerkveno regu-
lirani državi v ženevskem slogu.5
Kristjani reformacijskega izročila so Cerkev pojmovali, kot jo opre-
deljuje Augsburška veroizpoved – kot »kongregacijo svetih, v kateri se
pridiga čisti evangelij in se prav (v skladu z evangelijem) delita zakra-
menta« (člen 7). To opredelitev Cerkve kot zgolj congregatio sanctorum
(in fidelium) so upravičeno kritizirali kot necelovito in pomanjkljivo iz
dveh osnovnih razlogov.6 Prvič, ker ne utemeljuje Cerkve v Božjem kral
jestvu. Drugič, ker pelje v ekleziocentrizem, ki pozablja, da ima Cerkev
poslanstvo v tem svetu. Celovita biblična ekleziologija ne dopušča poj-
movanja congregatio brez poslanstva.
Kraljestvo v moderni dobi
Razprave o Božjem kraljestvu so bile v zadnjih 150 letih večinoma
akademske in najpogosteje nekoliko ločene od eklezioloških vprašanj.
Albrecht Ritschl je pojem kraljestva razumel v smislu dominantnega
evolucijskega razumevanja zgodovine in ga razlagal kot sedanjo resnič-
nost ter gonilno silo razvoja, ki se bo v polnosti realizirala v tem sve-
tu. Ritschlovo pojmovanje kraljestva – izraženo v neokantovskem filo-
zofskem obzorju – je proti koncu devetnajstega stoletja prevladovalo.
Skydsgaard je to obdobje povzel takole:
Prevladalo je imanentistično in spiritualizirano pojmovanje Božjega
kraljestva, ki se je dobro ujemalo z za tisti čas tako zelo značilnim optimi-
stičnim pogledom na človeka in svet. Krščanstvo se je prelevilo v poveliče-
vani Kulturprotestantismus, ta pa je v mnogih ozirih predvsem meščanski
pojav, ki se je dobro prilegal religiozni ideologiji humanizma. (Skydsgaard
1951, 386)
Preobrat v preučevanju Nove zaveze na začetku 20. stoletja je zane-
til močno reakcijo proti temu – v osnovi neeshatološkemu – ritschlov
5 Za izčrpnejši pregled stališč reformatorjev 16. stoletja glej Torrance 1956 in 1957 ter
Quistorp 1955.
6 Za primere kritik glej npr. Pannenberg 1969, 75–76; Braaten 1969, 112–16.
56
