Page 59 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 59
peter kuzmič
skemu pojmovanju Božjega kraljestva. Johannes Weiss ([1892] 1979),
Albert Schweitzer (1906) in drugi so vnovič odkrili eshatološki moment
Jezusovega učenja o Božjem kraljestvu. Njihovo pojmovanje (ki se ga
je pozneje oprijel izraz »dosledna eshatologija«) zavrača interpretacijo
Jezusovega učenja v smislu že prisotnega kraljestva. Trdili so, da je Jezus
meril na čisto prihodnjo, eshatološko resničnost, za katero je mislil, da
bo apokaliptično nastopila še za časa njegovega življenja.
Charles Harold Dodd, oče »realizirane eshatologije«, je predstavnik
nasprotnega pogleda.7 Zavzemal se je za simbolično pojmovanje esha-
toloških razsežnosti Jezusovega učenja, ki naj bi jih zgodnja Cerkev
zmotno interpretirala v dobesednem smislu. Božje kraljestvo naj bi bilo
namreč že aktualizirano dejstvo, brez razsežnosti prihodnje izpolnitve:
»Eshaton se je iz prihodnosti prestavil v sedanjost, iz sfere pričakovanja
v realizirano izkustvenost.« (Dodd 1935, 50)
Šola liberalne protestantske eksegeze, ki je bila še pred kratkim v raz-
mahu, je v splošnem izhajala iz prepričanja, da je Cerkev nastala pozne-
je, brez povezave z zgodovinskim Jezusom in njegovim učenjem. Takšna
negativna naravnanost do Cerkve je posledica ahistorične interpretacije
Jezusovega lastnega poslanstva in delovanja. Katoliška ekleziologija se je
na take liberalne izzive odzivala z zatrjevanjem, da je »Jezus iz Nazareta
[…] ustanovil jasno določeno eklezialno organizacijo in Petra posta-
vil za njenega poglavarja v smislu nekakšnega nadomestnega Jezusa«
(Harrington 1980, 27).
Vrsta avtorjev je v tehtnih eksegetskih in teoloških študijah sku-
šala vnovič vzpostaviti biblično ravnotežje s sintezo stališč »celovitih
[thoroughgoing] eshatologov«, kot sta bila Weiss in Schweitzer, s pogledi
predstavnikov »realizirane eshatologije«, npr. Dodda in njegovih zago-
vornikov (glej Ladd 1952, 35–39; 1964, 23–38). Naj tu mimogrede opozori-
mo na Oscarja Cullmanna,8 ki je bil zelo vpliven v evangelijskih krogih.
7 Glej zlasti Doddovo The Parables of the Kingdom (1935). Na Dodda je po njego-
vih lastnih besedah močno vplival Rudolph Otto s knjigo Reich Gottes und
Menschensohn (1934).
8 Glej zlasti Cullmannovo Christ in Time (1950) in Salvation History (1967). Za pri-
čujočo razpravo je zelo relevantna tudi Cullmannova študija »The Kingship of
Christ and the Church in the New Testament« (v Cullmann 1956).
57
skemu pojmovanju Božjega kraljestva. Johannes Weiss ([1892] 1979),
Albert Schweitzer (1906) in drugi so vnovič odkrili eshatološki moment
Jezusovega učenja o Božjem kraljestvu. Njihovo pojmovanje (ki se ga
je pozneje oprijel izraz »dosledna eshatologija«) zavrača interpretacijo
Jezusovega učenja v smislu že prisotnega kraljestva. Trdili so, da je Jezus
meril na čisto prihodnjo, eshatološko resničnost, za katero je mislil, da
bo apokaliptično nastopila še za časa njegovega življenja.
Charles Harold Dodd, oče »realizirane eshatologije«, je predstavnik
nasprotnega pogleda.7 Zavzemal se je za simbolično pojmovanje esha-
toloških razsežnosti Jezusovega učenja, ki naj bi jih zgodnja Cerkev
zmotno interpretirala v dobesednem smislu. Božje kraljestvo naj bi bilo
namreč že aktualizirano dejstvo, brez razsežnosti prihodnje izpolnitve:
»Eshaton se je iz prihodnosti prestavil v sedanjost, iz sfere pričakovanja
v realizirano izkustvenost.« (Dodd 1935, 50)
Šola liberalne protestantske eksegeze, ki je bila še pred kratkim v raz-
mahu, je v splošnem izhajala iz prepričanja, da je Cerkev nastala pozne-
je, brez povezave z zgodovinskim Jezusom in njegovim učenjem. Takšna
negativna naravnanost do Cerkve je posledica ahistorične interpretacije
Jezusovega lastnega poslanstva in delovanja. Katoliška ekleziologija se je
na take liberalne izzive odzivala z zatrjevanjem, da je »Jezus iz Nazareta
[…] ustanovil jasno določeno eklezialno organizacijo in Petra posta-
vil za njenega poglavarja v smislu nekakšnega nadomestnega Jezusa«
(Harrington 1980, 27).
Vrsta avtorjev je v tehtnih eksegetskih in teoloških študijah sku-
šala vnovič vzpostaviti biblično ravnotežje s sintezo stališč »celovitih
[thoroughgoing] eshatologov«, kot sta bila Weiss in Schweitzer, s pogledi
predstavnikov »realizirane eshatologije«, npr. Dodda in njegovih zago-
vornikov (glej Ladd 1952, 35–39; 1964, 23–38). Naj tu mimogrede opozori-
mo na Oscarja Cullmanna,8 ki je bil zelo vpliven v evangelijskih krogih.
7 Glej zlasti Doddovo The Parables of the Kingdom (1935). Na Dodda je po njego-
vih lastnih besedah močno vplival Rudolph Otto s knjigo Reich Gottes und
Menschensohn (1934).
8 Glej zlasti Cullmannovo Christ in Time (1950) in Salvation History (1967). Za pri-
čujočo razpravo je zelo relevantna tudi Cullmannova študija »The Kingship of
Christ and the Church in the New Testament« (v Cullmann 1956).
57
