Page 61 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 27, ISSN 2590-9754
P. 61
peter kuzmič
narhične kategorije nismo vajeni in tudi ne načina, kako sta jo vpeljala.
Iz Evangelijev pa je razvidno, da Jezusovim sodobnikom ni bila tuja, da
niso bili že takoj na začetku začudeni ali zbegani glede njenega pomena.
Nasprotno: na to sporočilo so že dolgo čakali, glasnika težko pričakovali.
Pričakovanje Božjega kraljestva pri Judih
S strani tujih zavojevalcev več stoletij zatirani Judje so se v obdob-
ju po koncu nastajanja Stare zaveze11 oklepali njenih obljub prihodnje
osvoboditve. Pričakovali so Mesijo, ki bo dosegel apokaliptični preobrat:
premagal bo zle sile in vnovič vzpostavil pravičnost za Božje izvoljeno
ljudstvo. Predstavljali so si Kralja iz Davidovega rodu, mogočnega zma-
govalca nad Izraelovimi sovražniki, božansko nadnaravnega Sina člo-
vekovega, ki mu bodo dane »oblast, čast in kraljestvo«, čigar oblast »ne
preide« in čigar kraljestvo »ne bo uničeno« (Dan 7,14). Ideja prihajajo-
čega kraljestva, ki bo odpravilo zlo in vnovič vzpostavilo pravičnost, je
spodbudila domišljijo zatiranih Judov in navdahnila njihove politične
upe. Pričakovali so Božje kraljestvo (Lk 2,25.38; 23,51) in dozorel je čas,
ko je nastopil Janez Krstnik s svojim pripravljalnim in preroškim spo-
ročilom: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« (Mt
3,2) Prav to sporočilo je Jezus prevzel (Mat 4,17), ga naprej razlagal in
pooblastil apostole, da ga oznanjajo (Mt 10,7). Kraljestvo je pravzaprav
prišlo osebno: v samem Jezusu, ki je bil Sin človekov iz Danielovega vi-
denja. Toda jasno je bilo, da Jezus s tem, kar je lahko ponudil, ni mogel
zadovoljiti uveljavljenih judovskih pričakovanj. Delal je čudeže in bili so
trenutki (npr. ko je nahranil pettisočglavo množico), ko so bili prepri-
čani, da je on tisti, ki ga čakajo. V svoji nagli gorečnosti so ga poskuša-
li tudi na silo postaviti za kralja (Jn 6,15). Celo njegovi učenci niso bili
imuni pred temi lažnimi upi – pa ne le pred vstajenjem (Lk 24,21), ampak
11 Db.: medzavezni dobi [intertestamental period]. Gre za protestantski teološki ter-
min, s katerim označujejo čas med kronološko poslednjim avtoritativnim spi-
som hebrejskega Pisma, tj. Stare zaveze v smislu zbirke knjig, in nastopom Janeza
Krstnika. Ni mišljena kaka prekinitev zaveze med Bogom in ljudstvom, časov-
na »vrzel« med staro in novo zavezo v teološkem smislu, pač pa obdobje »Božjega
molka« in s tem časovne »vrzeli« v avtoritativnem preroštvu. (Op. prev.)
59
narhične kategorije nismo vajeni in tudi ne načina, kako sta jo vpeljala.
Iz Evangelijev pa je razvidno, da Jezusovim sodobnikom ni bila tuja, da
niso bili že takoj na začetku začudeni ali zbegani glede njenega pomena.
Nasprotno: na to sporočilo so že dolgo čakali, glasnika težko pričakovali.
Pričakovanje Božjega kraljestva pri Judih
S strani tujih zavojevalcev več stoletij zatirani Judje so se v obdob-
ju po koncu nastajanja Stare zaveze11 oklepali njenih obljub prihodnje
osvoboditve. Pričakovali so Mesijo, ki bo dosegel apokaliptični preobrat:
premagal bo zle sile in vnovič vzpostavil pravičnost za Božje izvoljeno
ljudstvo. Predstavljali so si Kralja iz Davidovega rodu, mogočnega zma-
govalca nad Izraelovimi sovražniki, božansko nadnaravnega Sina člo-
vekovega, ki mu bodo dane »oblast, čast in kraljestvo«, čigar oblast »ne
preide« in čigar kraljestvo »ne bo uničeno« (Dan 7,14). Ideja prihajajo-
čega kraljestva, ki bo odpravilo zlo in vnovič vzpostavilo pravičnost, je
spodbudila domišljijo zatiranih Judov in navdahnila njihove politične
upe. Pričakovali so Božje kraljestvo (Lk 2,25.38; 23,51) in dozorel je čas,
ko je nastopil Janez Krstnik s svojim pripravljalnim in preroškim spo-
ročilom: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« (Mt
3,2) Prav to sporočilo je Jezus prevzel (Mat 4,17), ga naprej razlagal in
pooblastil apostole, da ga oznanjajo (Mt 10,7). Kraljestvo je pravzaprav
prišlo osebno: v samem Jezusu, ki je bil Sin človekov iz Danielovega vi-
denja. Toda jasno je bilo, da Jezus s tem, kar je lahko ponudil, ni mogel
zadovoljiti uveljavljenih judovskih pričakovanj. Delal je čudeže in bili so
trenutki (npr. ko je nahranil pettisočglavo množico), ko so bili prepri-
čani, da je on tisti, ki ga čakajo. V svoji nagli gorečnosti so ga poskuša-
li tudi na silo postaviti za kralja (Jn 6,15). Celo njegovi učenci niso bili
imuni pred temi lažnimi upi – pa ne le pred vstajenjem (Lk 24,21), ampak
11 Db.: medzavezni dobi [intertestamental period]. Gre za protestantski teološki ter-
min, s katerim označujejo čas med kronološko poslednjim avtoritativnim spi-
som hebrejskega Pisma, tj. Stare zaveze v smislu zbirke knjig, in nastopom Janeza
Krstnika. Ni mišljena kaka prekinitev zaveze med Bogom in ljudstvom, časov-
na »vrzel« med staro in novo zavezo v teološkem smislu, pač pa obdobje »Božjega
molka« in s tem časovne »vrzeli« v avtoritativnem preroštvu. (Op. prev.)
59
