Page 133 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 133
aleš črnič
darjev v spopadu za prevlado nad drugimi!) Tarik ibn Zijard iz severne
Afrike uspešen osvajalni pohod na Iberski polotok, kmalu pa občasno
čez Pireneje vdira tudi na frankovska ozemlja. A v zahodni zaznavi tis-
tega časa so Mavri oz. Saraceni, kot so jih imenovali, pač še eni neverni-
ki, ki sicer ogrožajo krščanski svet, vendar nič bolj kot drugi pogani in
barbari (med njimi tudi Slovani). Različni zahodni krščanski monarhi
so v boju za prevlado nad vrstniki brez zadržkov sklepali zavezništva z
muslimani, ki tudi sami niso bili vedno enotni.
Zametke eksplicitno sovražnega odnosa do muslimanov in islama
kot glavnega nasprotnika, poosebljenja zla, zasledimo šele v drugi po-
lovici 9. stoletja. Takrat papež Janez VIII. začne z doktrinarno vzposta-
vitvijo kristjanov kot skupnosti, kot enotnega družbenega in mističnega
telesa, hkrati pa demonizira muslimane in ves krščanski svet pozove k
vojni proti njim. To je začetek kompleksnih procesov homogeniziranja
krščanstva in njegovega vzpostavljanja kot enotne družbene skupnos-
ti (s transcendentalnimi utemeljitvami), ki v svojem jedru nosi antago-
nizem do muslimanov, kot nam to poglobljeno pokaže Tomaž Mastnak
(1996) v svoji eruditski knjigi o »kristjanstvu« in muslimanih.
A ti procesi so zahtevali svoj čas – dobri dve stoletji sta bili potreb-
ni, da so se muslimani v zahodni zavesti iz ene mnogih in raznolikih
skupin nevernikov spremenili v glavnega sovražnika krščanskega sve-
ta, njihova religija pa je postala demonska in eksplicitno povezana z
Antikristom. Na samem koncu enajstega stoletja ti procesi kulminirajo
v prvi križarski vojni – vojni, ki je prvič v zgodovini neposredno pove-
zana (tudi) z religijskimi motivi in predvsem s transcendentalnimi ute-
meljitvami3 (glej Mastnak 2017).
Pri tem velja poudariti dvoje. Zahodni kristjani o muslimanih v tis-
tem času niso vedeli tako rekoč ničesar, samostanski učenjaki niso pre-
3 Res je Bog krščanskim vojščakom v njihovih prizadevanjih pomagal že prej, a v
križarskih vojnah nenadoma začne kar neposredno delovati skozi njih. In ne le da
vojno nasilje ne velja več za greh, temveč postane vrlina, s katero si je mogoče pris-
lužiti odpis grehov. Zato papež Urban II. leta 1095 ni imel omembe vrednih težav z
novačenjem preprostih krščanskih množic za prvega od križarskih bojnih poho-
dov, ki so se od siceršnjih roparskih vpadov veliko bolj kot po načinu delovanja ali
po izplenu ločili po bojnem klicu, ki jih je vodil: Deus Vult, Bog tako hoče!
131
darjev v spopadu za prevlado nad drugimi!) Tarik ibn Zijard iz severne
Afrike uspešen osvajalni pohod na Iberski polotok, kmalu pa občasno
čez Pireneje vdira tudi na frankovska ozemlja. A v zahodni zaznavi tis-
tega časa so Mavri oz. Saraceni, kot so jih imenovali, pač še eni neverni-
ki, ki sicer ogrožajo krščanski svet, vendar nič bolj kot drugi pogani in
barbari (med njimi tudi Slovani). Različni zahodni krščanski monarhi
so v boju za prevlado nad vrstniki brez zadržkov sklepali zavezništva z
muslimani, ki tudi sami niso bili vedno enotni.
Zametke eksplicitno sovražnega odnosa do muslimanov in islama
kot glavnega nasprotnika, poosebljenja zla, zasledimo šele v drugi po-
lovici 9. stoletja. Takrat papež Janez VIII. začne z doktrinarno vzposta-
vitvijo kristjanov kot skupnosti, kot enotnega družbenega in mističnega
telesa, hkrati pa demonizira muslimane in ves krščanski svet pozove k
vojni proti njim. To je začetek kompleksnih procesov homogeniziranja
krščanstva in njegovega vzpostavljanja kot enotne družbene skupnos-
ti (s transcendentalnimi utemeljitvami), ki v svojem jedru nosi antago-
nizem do muslimanov, kot nam to poglobljeno pokaže Tomaž Mastnak
(1996) v svoji eruditski knjigi o »kristjanstvu« in muslimanih.
A ti procesi so zahtevali svoj čas – dobri dve stoletji sta bili potreb-
ni, da so se muslimani v zahodni zavesti iz ene mnogih in raznolikih
skupin nevernikov spremenili v glavnega sovražnika krščanskega sve-
ta, njihova religija pa je postala demonska in eksplicitno povezana z
Antikristom. Na samem koncu enajstega stoletja ti procesi kulminirajo
v prvi križarski vojni – vojni, ki je prvič v zgodovini neposredno pove-
zana (tudi) z religijskimi motivi in predvsem s transcendentalnimi ute-
meljitvami3 (glej Mastnak 2017).
Pri tem velja poudariti dvoje. Zahodni kristjani o muslimanih v tis-
tem času niso vedeli tako rekoč ničesar, samostanski učenjaki niso pre-
3 Res je Bog krščanskim vojščakom v njihovih prizadevanjih pomagal že prej, a v
križarskih vojnah nenadoma začne kar neposredno delovati skozi njih. In ne le da
vojno nasilje ne velja več za greh, temveč postane vrlina, s katero si je mogoče pris-
lužiti odpis grehov. Zato papež Urban II. leta 1095 ni imel omembe vrednih težav z
novačenjem preprostih krščanskih množic za prvega od križarskih bojnih poho-
dov, ki so se od siceršnjih roparskih vpadov veliko bolj kot po načinu delovanja ali
po izplenu ločili po bojnem klicu, ki jih je vodil: Deus Vult, Bog tako hoče!
131
