Page 134 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 134
študijski večeri
učevali niti njihove religije niti kulture, prevladujoča večina križarjev
pa ni nikoli prej srečala nobenega muslimana, saj je prihajala iz dežel, ki
so bile daleč od islamskih. In drugič: »Muslimani za te vojne niso dali
nobenega povoda. Zahodnih kristjanov niso ogrožali […] Zahodnjaki
so reševali svoje probleme na tuj račun. Pri tem so ustvarili globoko
sovraštvo med krščanskim in muslimanskim svetom, sovraštvo, ki je
strukturno, ker je vgrajeno v zgradbo našega sveta.« (Mastnak 2017, 78)
Tako so bili v razmerah, ki so kulminirale v križarskih vojnah, iz-
polnjeni pogoji za rojstvo ideje Evrope kot politične skupnosti, ki v svo-
jem bistvu temelji na antagonizmu ali že kar eksplicitnem sovraštvu do
muslimanov. Ti procesi tudi de facto zadnjo stopnjo dosežejo sredi pet-
najstega stoletja, ko Osmani pod vodstvom Mehmeda Osvajalca leta 1453
zavzamejo bizantinsko prestolnico in središče vzhodnega krščanstva,
Konstantinopel. To poenoti prej stoletja radikalno razcepljen krščanski
svet na latinski in vzhodni, pravoslavni del, na mestu antagonistične-
ga Drugega pa v zahodni imaginaciji Mavra/Saracena zamenja Turek.
Začnejo se mobilizacije proti turškemu ogrožanju Evrope, ki v zaves-
ti njenih heterogenih ljudstev prvič postane prostor skupne identitete.
Spomini na turške vpade, pred katerimi so se naši predniki opozar-
jali s kresovi, da bi se lahko še pravočasno umaknili v obzidana cer-
kvena zavetja – tabore, vse do danes ostajajo živi tudi v slovenski kul-
turi. Ne le v ljudskih pesmih o devicah, ugrabljenih za hareme, temveč
tudi v osnovnošolskih učbenikih, v katerih se še male glavice seznani-
jo z Župančičevim Turkom (s fesom, krivo sabljo in bradavico na nosu)
in Levstikovim Martinom Krpanom (ki pred zlobnim Brdavsom reši
cesarski Dunaj), le malo večje pa z Jurčičevim slovenskim janičarjem
Jurijem Kozjakom in Sketovo povestjo iz turških časov, Miklovo Zalo.
Kurikularno seznanjanje s tem nedvomno burnim obdobjem slovenske
zgodovine samo po sebi seveda ne bi bilo problematično, če ne bi v od-
sotnosti dodatnih kontekstualnih refleksij predvsem nekritično obnav-
ljalo starih stereotipov o barbarsko brezbožnem, neusmiljeno krutem
Turku, ki brezvestno ogroža krščanski svet.4
4 Viri teh stereotipov so predvsem dvojni: po eni strani imajo korenine v pamfletih
iz šestnajstega stoletja, v katerih Habsburgi s (pretiranim) poudarjanjem turške
132
učevali niti njihove religije niti kulture, prevladujoča večina križarjev
pa ni nikoli prej srečala nobenega muslimana, saj je prihajala iz dežel, ki
so bile daleč od islamskih. In drugič: »Muslimani za te vojne niso dali
nobenega povoda. Zahodnih kristjanov niso ogrožali […] Zahodnjaki
so reševali svoje probleme na tuj račun. Pri tem so ustvarili globoko
sovraštvo med krščanskim in muslimanskim svetom, sovraštvo, ki je
strukturno, ker je vgrajeno v zgradbo našega sveta.« (Mastnak 2017, 78)
Tako so bili v razmerah, ki so kulminirale v križarskih vojnah, iz-
polnjeni pogoji za rojstvo ideje Evrope kot politične skupnosti, ki v svo-
jem bistvu temelji na antagonizmu ali že kar eksplicitnem sovraštvu do
muslimanov. Ti procesi tudi de facto zadnjo stopnjo dosežejo sredi pet-
najstega stoletja, ko Osmani pod vodstvom Mehmeda Osvajalca leta 1453
zavzamejo bizantinsko prestolnico in središče vzhodnega krščanstva,
Konstantinopel. To poenoti prej stoletja radikalno razcepljen krščanski
svet na latinski in vzhodni, pravoslavni del, na mestu antagonistične-
ga Drugega pa v zahodni imaginaciji Mavra/Saracena zamenja Turek.
Začnejo se mobilizacije proti turškemu ogrožanju Evrope, ki v zaves-
ti njenih heterogenih ljudstev prvič postane prostor skupne identitete.
Spomini na turške vpade, pred katerimi so se naši predniki opozar-
jali s kresovi, da bi se lahko še pravočasno umaknili v obzidana cer-
kvena zavetja – tabore, vse do danes ostajajo živi tudi v slovenski kul-
turi. Ne le v ljudskih pesmih o devicah, ugrabljenih za hareme, temveč
tudi v osnovnošolskih učbenikih, v katerih se še male glavice seznani-
jo z Župančičevim Turkom (s fesom, krivo sabljo in bradavico na nosu)
in Levstikovim Martinom Krpanom (ki pred zlobnim Brdavsom reši
cesarski Dunaj), le malo večje pa z Jurčičevim slovenskim janičarjem
Jurijem Kozjakom in Sketovo povestjo iz turških časov, Miklovo Zalo.
Kurikularno seznanjanje s tem nedvomno burnim obdobjem slovenske
zgodovine samo po sebi seveda ne bi bilo problematično, če ne bi v od-
sotnosti dodatnih kontekstualnih refleksij predvsem nekritično obnav-
ljalo starih stereotipov o barbarsko brezbožnem, neusmiljeno krutem
Turku, ki brezvestno ogroža krščanski svet.4
4 Viri teh stereotipov so predvsem dvojni: po eni strani imajo korenine v pamfletih
iz šestnajstega stoletja, v katerih Habsburgi s (pretiranim) poudarjanjem turške
132
