Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 136
študijski večeri
dokaze tega smo lahko spremljali v vojnah ob razpadu Jugoslavije, ko
so se predvsem srbski nacionalisti pred zahodno javnostjo dolgo uspeš-
no predstavljali kot zadnji branik krščanstva pred menda ogrožajočim
bosanskim islamom, na vojnih frontah pa so Bošnjake pogosto etike-
tirali z imenom »Turki«. O tem nadvse zgovorno pričajo tudi nekatere
žolčne domače javne polemike glede gradnje džamije v Ljubljani na za-
četku našega stoletja (glej Dragoš 2003, 2004 in 2014). Nazadnje pa lah-
ko presenetljivo vitalne elemente tega srednjeveškega mita spremljamo
vse do danes, ko od politikov, škofov, različnih javnih osebnosti in tudi
od preprostih ljudi poslušamo in beremo eksplicitne primerjave mno-
žic beguncev in migrantov s turškimi vpadi ter špekulacije o zarotniški
načrtni organizaciji zadnje begunske krize, ki naj bi bila zavestno na-
perjena proti jedru krščanske Evrope.
Tako na prvi pogled trdovratna vztrajnost srednjeveškega mita o an-
temurale christianitatis potrjuje Mastnakovo tezo, da je »sovraštvo [za-
hodnih kristjanov do muslimanskega sveta] v jedru evropske identitete
in bo z nami, dokler bo obstajala Evropa in dokler se bomo sklicevali na
evropske vrednote«. (Mastnak 2017, 74) A prehitra privolitev v to sme-
lo tezo bi bila vendarle prezgodnja vdaja – teza namreč velja le, dokler
evropske vrednote enačimo izključno s krščanstvom, kar je nedvomno
veljalo za srednji vek, od razsvetljenskega preloma naprej pa evropska
identiteta postane veliko manj enoznačna.
Eksluzivno krščanska in/ali pluralistično sekularna Evropa
Povezava evropske kulture in identitete s krščanstvom je seveda oči-
tna in tako rekoč samoumevna. O njej ne pričajo le zgodovinski začetki
Evrope kot eksplicitno krščanske skupnosti, temveč tudi izjemna zgo-
dovinska vloga samostanskih centrov vednosti in omike, ključni vpliv
predvsem Jezuitov na razvoj šolstva, protestantski vplivi na razvoj na-
cionalnih jezikov in nacionalnih identitet itd. Potrjujejo jo tudi sodob-
ne razmere, v katerih večina Evropejcev še vedno izreka vsaj nominalno
134
dokaze tega smo lahko spremljali v vojnah ob razpadu Jugoslavije, ko
so se predvsem srbski nacionalisti pred zahodno javnostjo dolgo uspeš-
no predstavljali kot zadnji branik krščanstva pred menda ogrožajočim
bosanskim islamom, na vojnih frontah pa so Bošnjake pogosto etike-
tirali z imenom »Turki«. O tem nadvse zgovorno pričajo tudi nekatere
žolčne domače javne polemike glede gradnje džamije v Ljubljani na za-
četku našega stoletja (glej Dragoš 2003, 2004 in 2014). Nazadnje pa lah-
ko presenetljivo vitalne elemente tega srednjeveškega mita spremljamo
vse do danes, ko od politikov, škofov, različnih javnih osebnosti in tudi
od preprostih ljudi poslušamo in beremo eksplicitne primerjave mno-
žic beguncev in migrantov s turškimi vpadi ter špekulacije o zarotniški
načrtni organizaciji zadnje begunske krize, ki naj bi bila zavestno na-
perjena proti jedru krščanske Evrope.
Tako na prvi pogled trdovratna vztrajnost srednjeveškega mita o an-
temurale christianitatis potrjuje Mastnakovo tezo, da je »sovraštvo [za-
hodnih kristjanov do muslimanskega sveta] v jedru evropske identitete
in bo z nami, dokler bo obstajala Evropa in dokler se bomo sklicevali na
evropske vrednote«. (Mastnak 2017, 74) A prehitra privolitev v to sme-
lo tezo bi bila vendarle prezgodnja vdaja – teza namreč velja le, dokler
evropske vrednote enačimo izključno s krščanstvom, kar je nedvomno
veljalo za srednji vek, od razsvetljenskega preloma naprej pa evropska
identiteta postane veliko manj enoznačna.
Eksluzivno krščanska in/ali pluralistično sekularna Evropa
Povezava evropske kulture in identitete s krščanstvom je seveda oči-
tna in tako rekoč samoumevna. O njej ne pričajo le zgodovinski začetki
Evrope kot eksplicitno krščanske skupnosti, temveč tudi izjemna zgo-
dovinska vloga samostanskih centrov vednosti in omike, ključni vpliv
predvsem Jezuitov na razvoj šolstva, protestantski vplivi na razvoj na-
cionalnih jezikov in nacionalnih identitet itd. Potrjujejo jo tudi sodob-
ne razmere, v katerih večina Evropejcev še vedno izreka vsaj nominalno
134
