Page 138 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 138
študijski večeri
nekristjani – npr. Indijanci v Novem svetu – sploh imajo dušo) in da so
ti danes zelo drugačni od svojih virov pred stoletji in tisočletji.6 Številni
sodobni koncepti s krščanskimi idejnimi koreninami se razvijejo ob
in kljub eksplicitnemu ter pogosto nadvse aktivnemu nasprotovanju
cerkve. Niso plod samoumevne evolucije, temveč so mukoma izborjeni
in svojo sodobno obliko v smeri demokracije, svobode govora, človeko-
vih pravic, enakopravnosti ipd. dobijo šele v razsvetljenski in postraz-
svetljenski dobi.
Prav tako velja spomniti, da del sveta, ki ga danes razumemo pod
pojmom Evropa, ni že kar »po naravi« in od zmeraj krščanski. Poreklo
največje svetovne religije ni evropsko, kot bi se nemara zdelo zdravi
kmečki pameti, temveč – enako kot obeh abrahamskih sorodnic, juda-
izma in islama – bližnjevzhodno. Kristjanizacijo Evrope tvorijo kom-
pleksni, neredko nasilni in več kot tisočletje dolgi procesi (običajno se
je najprej spreobračalo plemstvo in potem zelo počasi skozi več gene-
racij še preprosto ljudstvo): od leta 381, ko krščanstvo postane uradna
religija Rimskega imperija, do dokončnega pokristjanjenja Litvancev v
začetku petnajstega stoletja in čisto nazadnje še rekonkviste Španije in
Portugalske leta 1492 – istega leta, ko Kolumb »odkrije« Ameriko in člo-
veštvo vstopi v novo, moderno ero.7
6 Goreči zagovorniki ekskluzivno krščanske narave Zahoda bi morali upoštevati,
da bi se cerkveni očetje ob današnjih »zahodnih vrednotah«, ki naj bi bile predv-
sem krščanske, bržkone zgrozili.
7 Najprej v četrtem stoletju Konstantin z Milanskim ediktom zaukaže strpnost do
kristjanov, leta 381 krščanstvo postane uradna religija Rimskega imperija (Teodozij
pa prepove t. i. »poganske« religijske obrede). Potem v petem stoletju počasi spre-
obračajo nekatera germanska plemena (npr. Gote). Ob samem izteku petega sto-
letja se spreobrne frankovski kralj Clovis oz. Clodovic I., frankovsko ljudstvo pa
krščanstvo sprejema vse do konca sedmega stoletja. Konec šestega stoletja se mu v
veri postopno pridružijo Anglosaksonci na Britanskem otočju, Sv. Patrik pokrist-
jani keltsko Irsko in del Škotske. Slovansko Veliko Moravijo pokristjanijo Franki
in Bizantinski misijonarji iz južne Italije in Dalmacije v začetku devetega stoletja,
kmalu zatem bizantinska misijonarja Ciril in Metod uvedeta prvo slovansko pisa-
vo (glagolico), v staroslovanščino prevedeta Biblijo in v Srbiji in Bolgariji uvede-
ta krščanstvo kot državno religijo. Alpske Slovane v Karantaniji začnejo pokrist-
janjevati že sredi osmega stoletja (knez Hotimir v Prešernovem Krstu pri Savici), s
prvimi kristjani iz Ogleja pa se srečajo že dobro stoletje prej. Leta 966 se krsti prvi
136
nekristjani – npr. Indijanci v Novem svetu – sploh imajo dušo) in da so
ti danes zelo drugačni od svojih virov pred stoletji in tisočletji.6 Številni
sodobni koncepti s krščanskimi idejnimi koreninami se razvijejo ob
in kljub eksplicitnemu ter pogosto nadvse aktivnemu nasprotovanju
cerkve. Niso plod samoumevne evolucije, temveč so mukoma izborjeni
in svojo sodobno obliko v smeri demokracije, svobode govora, človeko-
vih pravic, enakopravnosti ipd. dobijo šele v razsvetljenski in postraz-
svetljenski dobi.
Prav tako velja spomniti, da del sveta, ki ga danes razumemo pod
pojmom Evropa, ni že kar »po naravi« in od zmeraj krščanski. Poreklo
največje svetovne religije ni evropsko, kot bi se nemara zdelo zdravi
kmečki pameti, temveč – enako kot obeh abrahamskih sorodnic, juda-
izma in islama – bližnjevzhodno. Kristjanizacijo Evrope tvorijo kom-
pleksni, neredko nasilni in več kot tisočletje dolgi procesi (običajno se
je najprej spreobračalo plemstvo in potem zelo počasi skozi več gene-
racij še preprosto ljudstvo): od leta 381, ko krščanstvo postane uradna
religija Rimskega imperija, do dokončnega pokristjanjenja Litvancev v
začetku petnajstega stoletja in čisto nazadnje še rekonkviste Španije in
Portugalske leta 1492 – istega leta, ko Kolumb »odkrije« Ameriko in člo-
veštvo vstopi v novo, moderno ero.7
6 Goreči zagovorniki ekskluzivno krščanske narave Zahoda bi morali upoštevati,
da bi se cerkveni očetje ob današnjih »zahodnih vrednotah«, ki naj bi bile predv-
sem krščanske, bržkone zgrozili.
7 Najprej v četrtem stoletju Konstantin z Milanskim ediktom zaukaže strpnost do
kristjanov, leta 381 krščanstvo postane uradna religija Rimskega imperija (Teodozij
pa prepove t. i. »poganske« religijske obrede). Potem v petem stoletju počasi spre-
obračajo nekatera germanska plemena (npr. Gote). Ob samem izteku petega sto-
letja se spreobrne frankovski kralj Clovis oz. Clodovic I., frankovsko ljudstvo pa
krščanstvo sprejema vse do konca sedmega stoletja. Konec šestega stoletja se mu v
veri postopno pridružijo Anglosaksonci na Britanskem otočju, Sv. Patrik pokrist-
jani keltsko Irsko in del Škotske. Slovansko Veliko Moravijo pokristjanijo Franki
in Bizantinski misijonarji iz južne Italije in Dalmacije v začetku devetega stoletja,
kmalu zatem bizantinska misijonarja Ciril in Metod uvedeta prvo slovansko pisa-
vo (glagolico), v staroslovanščino prevedeta Biblijo in v Srbiji in Bolgariji uvede-
ta krščanstvo kot državno religijo. Alpske Slovane v Karantaniji začnejo pokrist-
janjevati že sredi osmega stoletja (knez Hotimir v Prešernovem Krstu pri Savici), s
prvimi kristjani iz Ogleja pa se srečajo že dobro stoletje prej. Leta 966 se krsti prvi
136
