Page 206 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 206
bilo je povedano
šim člankom leta 1976, drugače pa se je posvečal drugim znanstvenim
temam in delovnim nalogam.
Slovenist Štefan Barbarič (1920–1988) je diplomiral v Ljubljani 1948
in doktoriral v Zagrebu 1975 z obravnavo vloge Turgenjeva v razvoju
slovenskega realizma (knjiga Turgenjev in slovenski realizem, 1983). Bil
je asistent na oddelku za slovenistiko na FF v Ljubljani, nato mdr. viš-
ji predavatelj na FF v Zadru in v Ljubljani tajnik in urednik v Slovenski
matici ter ravnatelj Slovanske knjižnice. Preučeval je slovensko litera-
turo v 19. stoletju (Jurčič) in obdobju moderne (Cankar, Župančič) pa
tudi prekmursko književnost in madžarsko-slovenske kulturne odno-
se. (Ivanišin 1989)
V že omenjeni članek »Ideje humanizma v delih slovenskih pro-
testantov« (Barbarič 1976) je prevzel večino ugotovitev o Trubarju in
Erazmu iz prejšnje razprave (Barbarič 1972). Dodal je misli o pomenu hu-
manističnega kritičnega racionalizma in humanističnih idej o izobraže-
vanju, nravstveni vzgoji, individualizmu, domoljubju, etnični skupnosti
in jeziku za Trubarjevo in Bohoričevo duhovno usmerjenost ter za nju-
no iz nje izvirajoče delovanje. Predvsem pa je posvetil veliko več pozor-
nosti širšemu okviru, se pravi, izhodiščnemu razmerju med renesanso,
humanizmom in reformacijo v evropskem prostoru. Poudaril je, tudi s
sklicevanjem na Matija Murka, njihovo prepletenost, obenem pa zlasti
dejstvo, da je humanizem »očitno kompleks polimorfnih pojavov«, saj
je Erazmov humanizem drugačen od Melanchthonovega. Navedel je, da
tudi reformacija ni bila enovita in da »je s svojo dinamiko pretresla vsa
območja življenja«. Za sklep pa je opozoril: »Pravična tem zgodovinskim
pojavom je lahko le taka obravnava, ki jih želi zajeti kolikor mogoče
adekvatno v njihovem stvarnem, pogosto protislovnem prepletanju.«
Vsekakor nam Barbaričeva razprava pomaga pritrditi novej-
šim dosežkom pri ugotavljanju vloge idej renesanse in humanizma v
Trubarjevem delovanju in slovenski reformaciji. Nadaljnje raziskovanje
slovenskih in tujih znanstvenikov je namreč dodatno razjasnilo marsi-
kaj, kar leta 1972 in leta 1976 še ni bilo znano. Tudi umeščenost refor-
macijskih piscev v lok slovenske literature in slovenske samobitnosti od
Brižinskih spomenikov do narodnega preroda je že trdneje opredeljena
204
šim člankom leta 1976, drugače pa se je posvečal drugim znanstvenim
temam in delovnim nalogam.
Slovenist Štefan Barbarič (1920–1988) je diplomiral v Ljubljani 1948
in doktoriral v Zagrebu 1975 z obravnavo vloge Turgenjeva v razvoju
slovenskega realizma (knjiga Turgenjev in slovenski realizem, 1983). Bil
je asistent na oddelku za slovenistiko na FF v Ljubljani, nato mdr. viš-
ji predavatelj na FF v Zadru in v Ljubljani tajnik in urednik v Slovenski
matici ter ravnatelj Slovanske knjižnice. Preučeval je slovensko litera-
turo v 19. stoletju (Jurčič) in obdobju moderne (Cankar, Župančič) pa
tudi prekmursko književnost in madžarsko-slovenske kulturne odno-
se. (Ivanišin 1989)
V že omenjeni članek »Ideje humanizma v delih slovenskih pro-
testantov« (Barbarič 1976) je prevzel večino ugotovitev o Trubarju in
Erazmu iz prejšnje razprave (Barbarič 1972). Dodal je misli o pomenu hu-
manističnega kritičnega racionalizma in humanističnih idej o izobraže-
vanju, nravstveni vzgoji, individualizmu, domoljubju, etnični skupnosti
in jeziku za Trubarjevo in Bohoričevo duhovno usmerjenost ter za nju-
no iz nje izvirajoče delovanje. Predvsem pa je posvetil veliko več pozor-
nosti širšemu okviru, se pravi, izhodiščnemu razmerju med renesanso,
humanizmom in reformacijo v evropskem prostoru. Poudaril je, tudi s
sklicevanjem na Matija Murka, njihovo prepletenost, obenem pa zlasti
dejstvo, da je humanizem »očitno kompleks polimorfnih pojavov«, saj
je Erazmov humanizem drugačen od Melanchthonovega. Navedel je, da
tudi reformacija ni bila enovita in da »je s svojo dinamiko pretresla vsa
območja življenja«. Za sklep pa je opozoril: »Pravična tem zgodovinskim
pojavom je lahko le taka obravnava, ki jih želi zajeti kolikor mogoče
adekvatno v njihovem stvarnem, pogosto protislovnem prepletanju.«
Vsekakor nam Barbaričeva razprava pomaga pritrditi novej-
šim dosežkom pri ugotavljanju vloge idej renesanse in humanizma v
Trubarjevem delovanju in slovenski reformaciji. Nadaljnje raziskovanje
slovenskih in tujih znanstvenikov je namreč dodatno razjasnilo marsi-
kaj, kar leta 1972 in leta 1976 še ni bilo znano. Tudi umeščenost refor-
macijskih piscev v lok slovenske literature in slovenske samobitnosti od
Brižinskih spomenikov do narodnega preroda je že trdneje opredeljena
204
