Page 201 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIV (2018), številka 28, ISSN 2590-9754
P. 201
štefan barbarič
Matevža beremo: »...smo veden imejli pred sabo ta pravi studenec tiga
noviga testamenta, kir je grško pisan.« In ko se je v obsežni spremni be-
sedi prvega dela novega zakona spominjal težav in nevšečnosti, ki so jih
imeli z iskanjem prevajalca oziroma prevoda biblije v hrvaščini, je pripo-
mnil za vsak primer, če bi kako odkrili že izgotovljeni glagolski prevod:
... da bi se tista biblija skrbno pregledala ob novih prevodnih (kajti stara
latinska biblija je na mnogih mestih temna in nerazumljiva, kakor pravi-
jo vsi učenjaki) ...33
Več ko verjetno je, da je Trubar med temi učenjaki imel v mislih tudi
Erazma, saj je znano, da je znameniti humanist ne samo enkrat izrekel
kritično besedo o vulgati, da so teksti neusklajeni in tudi pokvarjeni.
Druga značilna poteza, ki povezuje Trubarja z Erazmom, je kritič-
no zaostreno stališče do raznih pojavov povnanjenja verskega življenja.
To zvezo je opazil že Kidrič, ko je v razpravi l. 1923 napisal: »...Trubar je
začel nastopati proti romanju in ustanavljanju novih cerkva že 1. 1530,
torej v času, ko ga v to smer še ni mogel kreniti vpliv Bullingerjevih
ali Pellicanovih spisov, ki takrat še niso bili na svetlem, pač pa je mo-
gel to storiti vpliv Bonomov.«34 Bonomo se je na Dunaju seznanil z
Erazmovimi deli ter je vcepil svojim klerikom odpor do romanj, češče-
nja svetnikov ipdb. Katera so ta Erazmova dela? Rupel je tudi za ta pri-
mer navedel v monografiji o Trubarju odlomek iz Parafraz, navedli bi
lahko še Priročnik krščanskega vojščaka, Colloquia in seveda duhovito,
iskrivo pisano Hvalnico norosti (1509), ki so jo piscu tolikeri verski oz-
kosrčneži in zagovedneži neusmiljeno strogo zamerili.35
Ali se je Trubar kritičnega racionalizma navzel med Bonomovo raz-
lago Erazmovih Parafraz ali pa je še sam našel pot do branja del velikega
humanista, ni bistveno. Sicer pa je znano, da so proti oblikam prazno-
verja in demoralizacije v cerkvenem življenju dvignili glas že mnogi pred
Erazmom in je vsa ta kritika v končnem rezultatu rodila reformacijo.
33 Gl. pod 16: str. 24.
34 Gl. pod 7: str. 218.
35 J.-C. Margolin, Érasme par lui-même, E. du Seuil, Paris, 1965, passim.
199
Matevža beremo: »...smo veden imejli pred sabo ta pravi studenec tiga
noviga testamenta, kir je grško pisan.« In ko se je v obsežni spremni be-
sedi prvega dela novega zakona spominjal težav in nevšečnosti, ki so jih
imeli z iskanjem prevajalca oziroma prevoda biblije v hrvaščini, je pripo-
mnil za vsak primer, če bi kako odkrili že izgotovljeni glagolski prevod:
... da bi se tista biblija skrbno pregledala ob novih prevodnih (kajti stara
latinska biblija je na mnogih mestih temna in nerazumljiva, kakor pravi-
jo vsi učenjaki) ...33
Več ko verjetno je, da je Trubar med temi učenjaki imel v mislih tudi
Erazma, saj je znano, da je znameniti humanist ne samo enkrat izrekel
kritično besedo o vulgati, da so teksti neusklajeni in tudi pokvarjeni.
Druga značilna poteza, ki povezuje Trubarja z Erazmom, je kritič-
no zaostreno stališče do raznih pojavov povnanjenja verskega življenja.
To zvezo je opazil že Kidrič, ko je v razpravi l. 1923 napisal: »...Trubar je
začel nastopati proti romanju in ustanavljanju novih cerkva že 1. 1530,
torej v času, ko ga v to smer še ni mogel kreniti vpliv Bullingerjevih
ali Pellicanovih spisov, ki takrat še niso bili na svetlem, pač pa je mo-
gel to storiti vpliv Bonomov.«34 Bonomo se je na Dunaju seznanil z
Erazmovimi deli ter je vcepil svojim klerikom odpor do romanj, češče-
nja svetnikov ipdb. Katera so ta Erazmova dela? Rupel je tudi za ta pri-
mer navedel v monografiji o Trubarju odlomek iz Parafraz, navedli bi
lahko še Priročnik krščanskega vojščaka, Colloquia in seveda duhovito,
iskrivo pisano Hvalnico norosti (1509), ki so jo piscu tolikeri verski oz-
kosrčneži in zagovedneži neusmiljeno strogo zamerili.35
Ali se je Trubar kritičnega racionalizma navzel med Bonomovo raz-
lago Erazmovih Parafraz ali pa je še sam našel pot do branja del velikega
humanista, ni bistveno. Sicer pa je znano, da so proti oblikam prazno-
verja in demoralizacije v cerkvenem življenju dvignili glas že mnogi pred
Erazmom in je vsa ta kritika v končnem rezultatu rodila reformacijo.
33 Gl. pod 16: str. 24.
34 Gl. pod 7: str. 218.
35 J.-C. Margolin, Érasme par lui-même, E. du Seuil, Paris, 1965, passim.
199
